Ti trije izbrani primeri niso edini. Držav, v katerih so vdove odrinjene na slepi rob družbe, je tako veliko, da so jim Združeni narodi namenili mednarodni dan (23. junij). So pa simptomatični in povezuje jih skupni imenovalec. V sistemu, v katerem vlada surova, patriarhalna moč, šibki – ženske, otroci, invalidi, bolni, družbeno odrinjeni – nimajo možnosti. Če izgubijo še družinsko podporo (moških), zlahka zgrmijo v brezno revščine, v izolacijo, v družbeni neobstoj.
Usode revnih žensk v državah na drugem koncu sveta so seveda »čisto nekaj drugega« kot usode evropskih oziroma slovenskih vdov. »Naše« vdove so deležne sočutja in spoštovanja, dobivajo plače in pokojnine. Ženskam se pri nas pač ni treba odločati med družino in kariero. Nasprotno: »kariero« fašejo, če jim je to prav ali ne, ker se z eno plačo v družini – ali eno in pol za skrajšani delovni čas – ne da preživeti. V zadnjem času pri nas celo država vztraja, da so otroci po zakonu dolžni gmotno poskrbeti za bolne, nemočne starše, tudi za vdove torej, če nimajo svojih sredstev. Ministrstvo za delo je sicer postalo »sočutno«, ker bi rado prihranilo pri socialnih pomočeh, a pustimo to tokrat ob strani. Pomembnejše je nekaj drugega: razumeti, da so tudi v civiliziranih državah kljub izrazito boljšemu položaju žensk na delu mehanizmi, ki nesorazmerno prizadevajo starejše samske ženske. Ti mehanizmi so zaradi svoje kompleksnosti veliko težje določljivi in težje obvladljivi kot v omenjenih državah.
Glavni razlog za razlike v gmotnem položaju spolov brez dvoma tiči v tem, da ženske v Evropi v povprečju dobivajo nižje plače, in sicer za 16 odstotkov (podatki se nanašajo na EU v letu 2015). Še hujša slika se pokaže pri pokojninah. Po uradni evropski statistiki (Eurostatu) so pokojnine žensk kar za 40 odstotkov nižje od pokojnin moških. V Sloveniji razlike niso tako hude, a dostopni podatki jasno kažejo, da revščina izrazito ogroža starejše ženske. In vendar to ni kakšen velik družbeni problem.
S tega vidika ni zato prav nič čudno, da dobro delujoč projekt medsebojne pomoči, ki so ga razvili v Zvezi društev upokojencev Slovenije za pomoč starejšim, zlasti za odkrivanje in preprečevanje nasilja nad bolnimi in izoliranimi starostniki, žalostno crkuje, kot je pred dnevi opozorila nekdanja predsednica ZDUS dr. Mateja Kožuh Novak. Pa sploh niso potrebni kakšni strašni milijoni evrov, le nekaj učinkovite pomoči države.
Kdo so torej ti odlični steklarji, ki jim vedno znova uspe zgraditi ali zaflikati ta fenomenalni stekleni strop nad ženskami, da se jim nikoli ne uspe izmotati iz tradicije neenakopravnosti? Trije so. Dela vodi Ideologija, steklo polagata Predsodek in Stereotip.
Gre za vsakdanjo, nepregledno množico bolj ali manj mizoginih stališč, izrečenih zares ali v šali, ki jih kot »resnice« o ženskah izrekajo moški, včasih pa tudi ženske; te zaradi svojih ozkih koristi ali nerazumevanja lastnega položaja. V smislu povedanega si, na primer, velja ogledati izjavo nekdanjega zunanjega ministra Dimitrija Rupla, ki je v nekem intervjuju dejal, da bi »okoliščina, da v najtesnejši bližini ameriškega predsednika živi Slovenka, ki je povrhu vsega še lepotica, morala Slovence osrečevati«. Mili Bog, s čim pa? To, da ima rojakinja za moža nadutega suroveža, nas v resnici iskreno žalosti. Smo morda spregledali, da je dobila kakšno nagrado za literaturo ali humanitarno delo? In zakaj bi nas morala vznemirjati njena lepota? To, da ima na voljo najboljše trenerje in plastične kirurge ter dovolj časa in denarja zanje? Ali pa bi se nemara morali metati na zobe od vzhičenja, ker je nekdanji manekenki uspel klasični »ženski ulov«, tako lepo ironiziran že v Nekateri so za vroče? Karkoli je že Rupel hotel povedati, diši zgolj po stereotipiziranju žensk.
Najhujše je, da mizogena stališča kot takšna sploh niso prepoznana, kaj šele zavrnjena. Kajti, kot je dejal znani filozof dr. Mladen Dolar: »Ko ideologiji uspe neko realnost prodati kot realnost, ki se je otresla ideologij, šele takrat zares deluje.« Ko je izpolnjen ta pogoj, pa se lahko zgodi, da predsednik države prevzame pokroviteljstvo nad posvetom, ki ga vodi zaradi nasilništva obsojeni predsednik nekega društva in kjer neki samozvani psihoanalitik brez vsakršnega nasprotovanja prisotnih mirno pove, »da imajo moški višjo stopnjo moralnega presojanja kot ženske.« Kaj bi se torej čudili, če predsednik stranke, ki se je že proslavil z zmerjanjem novinark s prostitutkami, ministrici za notranje zadeve globino misli meri z globino dekolteja. Ta Janšev tvit še odmeval ni. Povzročil je nekaj e-hahljanja, in to je bilo vse. Tako normalna je protiženska konstrukcija realnosti pri nas.
Uganda in Indija torej niti nista tako zelo drugačni državi, ko gre za položaj žensk, kot bi radi verjeli – ali verjele.
