Za obrambo države pa niti približno ne bo zadostovalo to število plačanih vojakov. Naša največja moč naj bi bila v tem, da se obramba zopet opre na vse prebivalstvo. Kako bi Slovenija izpeljala osamosvojitev, če ne bi imeli teritorialne obrambe (TO) in civilne zaščite? Saj se vsi spomnimo, kakšne preglavice so imeli vojaki jugoslovanske vojske ob prodiranju po Sloveniji. K sreči smo imeli dovolj usposobljenih častnikov in podčastnikov, ki so znali voditi fante, ki so se odzvali vpoklicu.
Zdaj pa bistveno, tisto, kar me najbolj skrbi. Po četrt stoletja so vsi tedanji vojaki TO danes v povprečju stari med 50 in 70 let. Torej v letih, ko pešajo telesne moči in sposobnost za napore. Mladi pa vojaške vzgoje sploh nimajo. Kot da je samo po sebi umevno, da če smo v Natu, nam ne grozi nobena nevarnost. Ali res? V takšnem svetu, kot se nam obeta? Kaj pa če se razmere tako poslabšajo, da bi bilo treba znova braniti državo? Ali jo bomo s tem številom profesionalnih vojakov? Kje bomo dobili ljudi za obrambo, če pa bodo mladi brez tovrstnih znanj? Res lahkomiselno smo vse prepustili drugim, da nas bodo »branili«. Kje pa piše, da ne bo katere od naših sosed v morebitni širši vojni zamikalo, da bi si prisvojila del našega ozemlja, ki ga marsikatera še danes šteje za svoje?
Mi nimamo orožja in ne dovolj ljudi za frontalni način bojevanja. Naša prednost bodo zopet poznavanje terena, dobro izurjeni vojaki, sposobni ravnanja z orožjem in telesno dovolj utrjeni za prenašanje naporov. Za to pa moramo že danes razmišljati o tem, da bomo naše mlade naučili veščin bojevanja. Strokovnega kadra imamo dovolj. Dogovoriti bi se morali le o tem, kako to usposabljanje izpeljati. Strokovnjaki bodo povedali, koliko časa bi potrebovali, da bi mlade naučili osnovnih vojaških veščin. Zelo pomembna – poleg telesne sposobnosti – bi bila taktična izurjenost in ravnanje z različnim orožjem. Prav tako z opremo in prevoznimi sredstvi. Mladi so danes sposobni marsičesa in imajo znanja, ki bi v morebitni obrambni vojni prišla še kako prav.
Ne vem, kako bo tole pisanje sprejeto pri mladih. Sam zase vem, da nisem nikoli obžaloval, da sem moral v »vojsko«. Tam fantje odrastejo, se naučijo tovarištva, ljubezni do domovine in odgovornosti. Marsikaterega mladega bi to odvrnilo od zahajanja na kriva pota. Seveda pa moramo dobro premisliti, katerim častnikom in podčastnikom bi zaupali to odgovorno delo. Najbrž ne takšnemu, ki so ga hitro po ustanovitvi slovenske poklicne vojske pokazali na televiziji: na napornih vajah je vojakinja omagala, častnik (ali podčastnik) pa ni dovolil, da bi ji drugi pomagali. Kot da bi šlo za urjenje v preživetju v divjini. Takrat sem se vprašal, ali je res mogoče, da bi nas tako vzgojeni vojaki branili pred agresorji.
Čeprav je partizanski boj danes v nemilosti, moram ponovno spomniti na požrtvovalnost in predanost, ki so je bili sposobni borci. Da za ceno lastnega življenja rešiš tovariša v stiski.
Vojaški rok bi seveda služili fantje in dekleta. In lepo prosim, ne po vzoru ameriških vojakov. Tisto prisiljeno petje in tekanje, kot ga tako radi prikažejo na naših televizijah, je odbijajoče. To ni naš način. Najbrž imamo dovolj slovenskih pesmi za spodbujanje morale.
Narod danes poleg maloštevilne poklicne vojske ne premore več mladih, ki bi bili ustrezno usposobljeni. Če nam je kaj za Slovenijo, bomo morali ponovno uvesti vojaško usposabljanje, ki naj traja vsaj nekaj mesecev. Ker bi bilo to nekaj takega kot TO, bi se seveda usposabljali v svojih regijah, ki bi jih v primeru vojne tudi branili.
Franc Škerget Sv. Primož na Pohorju