Zofka Kveder (1878–1926) je prvo žensko ime, na katerega ob zgodovinskem pregledu slovenske književnosti naletimo v osnovni šoli, in ima status prve slovenske pisateljice, tudi ene prvih slovenskih feministk. Pred njo so pisale že druge (Pavlina Pajk, Luiza Pesjak, Josipina Turnograjska ...), a laskavi status bi ji lahko pripadal tudi kot prvi pisateljici, uvrščeni v nacionalno zbirko Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev.
Odnos kurikuluma do njene osebnosti in dela po osamosvojitvi je poveden: ob štirih velikanih moderne, Cankarju, Župančiču, Murnu in Ketteju (in seveda drugih možakarjih), je povsem obrobna, profesorji in profesorice jo omenjajo skorajda sramežljivo. Prav zato jo je Fabula postavila v svoj fokus. O spregledani avtorici bo spregovorila zgodovinarka in publicistka Manca G. Renko, ki jo je prav vprašanje, kje so ženske v gimnazijskem berilu, spodbudilo k pisanju mladini namenjene biografije Lastno življenje: Srečanje z Zofko Kveder, ki ga je z ilustracijami bogato opremila Samira Kentrič.
Čajni servis za življenje princese
Knjiga zariše zgodovinski čas, razmere v naših krajih (Ljubljani, Trstu, Zagrebu) in položaj žensk na prehodu med 19. in 20. stoletjem. Opozarja na perverzno dvojno moralo odnosa do žensk (tako kot danes tudi iz vrst »liberalcev«) in na to, kako je literarna zgodovina sposobna celo še danes med dosežke pisateljic prištevati lepoto.
Boj za enakopravnost žensk in njihovo vključevanje v umetniško in javno življenje je Kvedrova živela na vsakodnevni ravni: najprej s selitvijo od nerazumevajočih staršev z Blok v Kočevje, Ljubljano, nato Trst, Prago, Zürich, Bern in Zagreb, kjer se je uspešno borila za lastno eksistenco in predvsem – lastno sobo. kot jo je v svojem spisu konkretno in simbolno razumela Virginia Woolf. Ženske v tistem času lastne sobe niso imele niti v bogatih meščanskih družinah, kjer so moški vedno imeli svoje kabinete, četudi le zato, da so po kosilu v njih prižigali cigare, piše avtorica biografije. Kvedrova si je že na prvi postaji, v Kočevju, kupila čajni servis, si ob večerih kuhala čaj, ga pila kot sama svoja gospodarica ter živela kot princesa, kot je zapisala sama.
Ženski ne treba izbirati
V Trstu, ki je bil takrat svetovljansko in duhovno prepišno mesto, je Kvedrova prvič zares zadihala, si med drugim postrigla lase in oblekla hlače. Pomemben pečat je vtisnila prvemu slovenskemu ženskemu časopisu Slovenka, v katerem je naslavljala teme ženske emancipacije, izobrazbe in socialnega položaja ženske. Bojevala se je tudi na domači fronti: v prvem odnosu (šele pozneje zakonu) z Vladimirjem Jelovškom dobi otroka, ki ji prinese veliko veselja, Kvedrovo pa sooči z novo stigmo: neporočene mlade matere, ki si sama služi svoj denar z intelektualnim delom.
Želela je dokazati oboje: da ima ženska lahko tako družino kot kariero, celo umetniško. V nekonvencionalnem zakonu z Jelovškom je rodila še dve hčerki, kar jo je vodilo v delovno izčrpanost ter osebno krizo. Po selitvi k novinarju Juraju Demetroviću si je vendarle fizično in psihično opomogla ter napisala svoj prvi roman in nemara najboljše delo Njeno življenje. V njeno življenje je nato kruto zarezala prva svetovna vojna, nato jo je udaril še posmeh Zagrebčanov zaradi prosrbskih stališč moža, nazadnje pa jo je zlomila smrt prvorojenke Vladke, v kateri je videla pametnejšo in bolj uporno različico sebe. Tretji poskus samomora s strupom ji je uspel.
»Zofka in druge ženske se niso borile le zase; borile so se za svoje otroke in njihove otroke, zate in zame. Zaradi njih danes o sebi lahko misliva, da sva svobodna človeka,« o pomenu Zofke Kveder in pravicah (žensk), ki so daleč od samoumevnih, v sklepu opozarja avtorica biografije.
