»To je bil soliden nastop. Malo je zmanjkalo za najboljših trideset. Tekma je bila v zelo težkih razmerah. Zelo sem se mučila. Zdelo se mi je tudi zelo vroče. Že prej sem vedela, da bo težko priti med prvih trideset. Smuči so bile v teh razmerah ključne, oprijem je bil v redu in glede tega je bilo vse optimalno,« je smučarska tekačica Anamarija Lampič opisala nastop na 10 kilometrov klasično v Lahtiju. S 34. mestom, triminutnim zaostankom za kraljico Marit Bjoergen, ki je osvojila že 16. zlato kolajno na svetovnih prvenstvih, 99. za Norveško, je v okviru povprečja dosežkov v tej najbolj deficitarni disciplini slovenskega teka.
Od najmlajše, ki je v tekmovalnem pogonu že vso sezono na vseh prizoriščih svetovnega pokala, so bila še največja pričakovanja. Res je, da uvrstitve na razdalji v klasiki med prvih trideset šteje na prste ene roke, a 10 kilometrov še ne more odsprintati. Zanimivo, da je Lampičeva le 10 sekund zaostala za Katerino Smutno, naj maratonko na Marcialongi, Vasaloppetu in vodilno v pokalu Visma. Od preostale trojice ni nihče pričakoval čudeža. Alenka Čebašek je celo odstopila. »Že dolgo nisem odstopila. Vso sezono ne ujamem pravega ritma, že v prvem kilometru je bilo težko, telo ni zdržalo,« je potožila Blejka, medtem ko je bil nastop za sprinterki Katjo Višnar in Vesno Fabjan le »mučenje«, kot je pripomnila slednja.
Še enkrat se je izkazalo, da so tekme v klasiki zgodba tradicije: spredaj le norveška, švedska in finska šola teka. Šele potem redke posameznice in druge velesile Nemčija, Rusija in ZDA. In klasika je tekma servisnih ekip, še posebno v spremenljivih razmerah, na primer z rahlim dežjem. Za majhne reprezentance, tudi slovensko, velja, da se nikakor ne morejo primerjati in kosati z največjimi, ki v to vlagajo milijone evrov. Za slovenski tek bo zanimiva še tekma štafet v četrtek.
Dosežki na tem prvenstvu pa spominjajo na Lahti 2001, ko se je začel vzpon slovenskega (ženskega) teka. Tedaj je Petra Majdič, bila je v letih Anamarije Lampič, pritekla 14. in 17. mesto na dveh tekmah na razdalji (10 in 30 km), Nataša Lačen je bila 20. v zasledovanju (10 km), Andreja Mali pa 22. v sprintu, kar so bili prelomni dosežki. To je bil odraz dela finskega strokovnjaka Jarma Punkkinena (1999–2001). Leto kasneje na olimpijskih igrah v Salt Lake Cityu sta bili Andreja Mali in Petra Majdič že med elitno deseterico. S pogledom s časovne razdalje in ob razumevanju časa v povezavi z dopingom je zdaj očitno, da bi vsaj Petra Majdič že tedaj zaslužila kolajno, ne pa šele kasneje v Saporu leta 2007 in Oslu leta 2011. Najboljši slovenski dosežek na nordijskih svetovnih prvenstvih v tej disciplini na 10 kilometrov klasično ima seveda Petra Majdič s sedmim mestom 2003 v dolini Fiemme.
Izidi, ženske – 10 km klasično: 1. Bjoergen (Nor) 25:24, 2. Kalla (Šve) + 0:41, 3. Jacobsen (Nor) + 0:55, 4. Weng (Nor) + 1:13, 5. Haag (Šve) + 1:22, 34. Lampič + 3:01, 46. Višnar + 4:04, 51. Jezeršek (Aust), 59. Fabjan + 5:20, Čebašek (vse Slo) odstop.
