Že kmalu po začetku branja je jasno, da je meditativni, zalezovalski način pripovedi – vzporednici s Tarkovskim v svetovnem merilu ustreza evociranje Šarotarjeve proze v domačem –, osredotočen sam nase, da bolj kot za cilj gre za pot. Na tej poti se vzporedno s široko razvejano tematiko levi tudi slog zapisovalca. Ko piše o vrsti in množičnosti zločinov, zagrešenih nad domorodnim prebivalstvom Konga, ki jih je v začetku 20. stoletja javnosti prvič predložil takratni britanski konzul Roger Casement, je Sebaldov jezik stvaren, podrobno dokumentaren, pri čemer si v nadaljevanju, ko se težišče pripovedi preusmeri na žalostno Casementovo usodo, nadene melanholični obstret. Ta bralcu razen pretresenosti spričo živo popisane usode humanista in borca za pravice zatiranih ponuja podobnost z marsikatero preteklo in sodobno tematiko.
Podoben jezik je značilen za opise dogajanja v taborišču Jasenovac, ki ga je spodbudilo avtorjevo naključno prelistavanje tedenske priloge Independenta. Zastrašujoči podatki, kot povsod po knjigi pospremljeni s slikovnim gradivom, priklicujejo v spomin nepredstavljivo okrutna dejanja človeka nad človekom. Spomin krivde Sebalda kot sina nemškega agresorja opredeljuje do te mere, da je vsa njegova proza prevlečena z molovsko kopreno. Tako se tudi epizode ljubezenske sreče – srečanja vikonta Chateaubrianda s Charlotte Ives imajo pravi verterjanski naboj – ter lucidni popis razvoja in zatona svilogojstva v Evropi končajo z žalostno, melanholično noto, v svoji končni beri pa se kažejo kot razkošna in očarljiva pripoved. Zato je končni učinek bralca, ko nemo obsedi ob prebrani knjigi Sebaldovih spominov, navdihujoč. Ker, kot zapiše avtor, »spomini mesece in leta spijo v naši notranjosti in se tiho razraščajo, dokler zaradi neznatne stvari ne vdrejo na dan in nas čudno oslepijo za življenje. (...) Kaj bi bili brez spomina? Niti najpreprostejših misli ne bi mogli urediti, tudi najbolj čuteče srce se ne bi moglo več skloniti k drugemu, naše življenje bi bilo samo neskončno zaporedje nesmiselnih trenutkov in niti sledu ne bi več bilo o preteklosti. Kako klavrno je vendar naše življenje! Tako polno zgrešenih utvar, tako jalovo in skoraj nič drugega kot senca himer, ki jih poraja naš spomin.«