Moja oma ima težavo. No, ima jih več, a po nekem čudežu, ki mu lahko rečemo tudi svobodna volja, ni picajzl. S to udomačeno tujko na vzhodni strani označujemo najhujše drobnjakarje, ki jih imamo v obtoku. Gre za ljudi, ki bi lahko bili dobričine, a so raje drobničarji. Tako ima moja oma, ki ni picajzl, težavo, ki malo spominja na težavo Ursule iz Sto let samote. Večkrat jo obide »neznosna želja, da bi zarobantila kot kakšen tujec in se za trenutek uprla, se enkrat za vselej podelala na vse in si iztrgala iz srca neskončne kopice kvant, ki jih je morala požreti v stoletju vdanosti«.
Moja oma ne preklinja. To ne pomeni, da ne govori naravnost. Zelo pogosto, praktično zmeraj, zelo jasno razloži, kaj in kako misli, pri čemer uporablja besede, ki so se rodile na vzhodni strani, a globoko zadevajo ves svet. Tukaj pridemo do težave. Čeprav pri moji omi nenehno zvoni telefon, je nikoli ne pokliče tisti, ki bi jo moral. Recimo: predsednikov svetovalec. Recimo: premierjev svetovalec. Recimo: utopija! Predsednik ali premier osebno! Ker smo prizemljeni, bi se zadovoljili tudi s poslancem ali svetnikom. Pri slednjih na vzhodni strani zmeraj napačno postavimo naglas, nato pa se čudimo, zakaj pri božji volji gredo stvari narobe.
Namesto pomembnežev, ki telefonirajo po svoje, mojo omo vsak dan kliče kdo, ki prodaja zavarovanje ali raziskuje javno mnenje. Dolge minute, celo ure, jo sprašuje, na katero stran piha veter, na katero je pihal včeraj, trideset evrov premija za zavarovanje v primeru smrti in koga bi izbrala, če bi bile volitve jutri.
Predstavljajte si žensko, ki se je rodila po prvi vojni, mojo omo, ki zdaj, ko to berete, na majhnem vrtu pod strmim bregom zbira motovilec, ki je prve razrede opravila v nemškem jeziku, zaradi česar kakšno črko še danes napiše malo po svoje, ki je skrivala, kogar je bilo treba skrivati, ki je dajala jesti, komur je bilo treba dajati jesti, skratka žensko, ki je vzgajala otroke, vnuke in pravnuke, ki je obdelovala polja, kosila travo, grabila listje in hodila v studenec po vodo, mojo omo, ki se rada smeje, ki gleda poročila ob enih, petih in sedmih, spremlja smučarske skoke in navija za Valentina Rossija, ki se na svojo žalost natančno spomni zgodovine sveta, kar vsebuje tudi osebno zgodovino raznih konvertitov, ki peče jabolčni štrudelj in zna obrezati gartrože, s čimer na vzhodni strani označujemo rdeče vrtnice plezalke.
Predstavljajte si, kako z osmimi desetletji in pol v kolku stoji pri elementu v predsobi in po telefonu odgovarja človeku, ki prodaja zavarovanje za nezmožnost za delo. Seveda odloži slušalko, še preden bi oni na drugi strani pošteno izdahnil. A težava, o kateri se moramo pogovoriti, nastopi pri javnem mnenju. Moja oma se odgovorov loteva vsebinsko! Zaboga! Odgovarja, kakor da njeno mnenje šteje, nato pa nekdo, ki se navadno niti ne predstavi, vse njene stavke, vsa njena izkustva in sporočila, zapakira v štiribarvni graf z odstotki, navadno v predelek »drugo ali nič od naštetega«.
Ko sedim v njeni kuhinji, si želim, da nikjer in nikoli ne bi obstajal svet, ki se stara skupaj z mojo omo, a ne daje nikakršnega znaka, da bi – kot ona – poleg starosti pridobival tudi modrost. Vse, o čemer govori moja oma, je vredno vsaj premisleka, če ne že rigoroznega upoštevanja. Moja oma še nikoli nikomur ni rekla, naj jo rigorozno upošteva, a kdor ji prisluhne, garantirano živi bolje. Kar malo za malo se mi zdi te reči razlagati po časopisih. A pred kratkim sem znova srečala znanca, ki je bil nekoč prijatelj, nato pa je šel v politiko, kar je naredilo, da je pomembno zrasel v višino in širino. Nekoč je pozdravljal z »Zdravo, kako si?«, danes reče »Dober dan, kako smo?«, pri čemer še sam ne razume razlike.
Vprašala sem ga, kdaj je nazadnje sedel v čakalnici pri zdravniku v Lenartu. Skorajda me je povprašal po zdravju, nato pa zadovoljno odgovoril, da po čakalnicah ne hodi, ker je zdrav kot dren. Tudi ko sem vprašanje preoblikovala v »Kaj pa na javnem avtobusu?«, »Na trgu po maši?«, »Na obisku pri omi?«, mu niti na kraj pameti ni padlo, da ga kličem nazaj na Zemljo, medtem ko on že leta maršira nad oblaki. Pomislila sem, da revež nikoli ni imel ome, ki bi pekla jabolčni štrudelj, ampak: saj mu posodim svojo! Pa ne le njemu! Tudi premierju, poslancem in svetnikom (z naglasom kjerkoli), posodim vsem, telefonska je v imeniku! Če lahko javno mnenje, lahko tudi vi.
A ker smo v časopisu, dodajmo klavzulo, ki se spodobi. Seštejmo provizije za svetovalce, ki visoko letajo, tisočake za vizije, ki nizko padejo, prištejmo cent za javno mnenje in – končno – pošteno plačajmo mojo omo, ki vsakodnevno gratis dežura pri telefonu! Izglasujmo tarifo! Za skupno dobro! (In za dobro moje ome.) Ko bodo šefi slišali, kako moja oma s svojo penzijo preživi mesec in ima še zmeraj smisel za humor, bodo zatrdno osvojili krizni menedžment. Mogoče kdo uvidi celo pomen pitne vode v studencu, a ostanimo realni.
Gre za populizem, vreden imena. Iskreno verjamem, da je na svetu veliko om, ki bi se jih splačalo poklicati. Prepričajte se sami. Hrbtenica vam bo hvaležna.
