Toda v sobotnem Dnevniku sem prebral nekaj še mnogo bolj poraznega: da se za primernega za ustavnega sodnika ni štel le dr. Bohinc sam, ampak da je bil prav on celo »glavni kandidat Socialnih demokratov«! Vseh iluzij o tej nekoč levi stranki sicer še nisem izgubil, ampak po temle udarcu pa res ne vem, kako bi jo lahko še kdaj volil. Moj glas bodo seveda zlahka preboleli – kako bodo ustavili izgubljanje zaupanja, je pa težje vprašanje. V tistem času so bili (po zaslugi Potrča in Potratove) edini, ki so kot stranka odločno zagovarjali popravo krivic izbrisanim – toda hkrati pa sta bila glavna zaviralca tega procesa člana te iste stranke: kar njen predsednik Borut Pahor (takrat predsednik DZ) in notranji minister dr. Rado Bohinc. Ko sem takrat ta čudaštva slovenske politike pojasnjeval tujim novinarjem, so se seveda čudili, kako je kaj takega sploh mogoče. (No, zdaj so tudi doma mnogi že videli, kakšna je danes nekdanja levica.)
Obžalujem pa ponesrečeni stavek v časopisnem komentarju tega Bohinčevega odstopa od kandidature, češ da bo ta odstop »še dodatno porušil krhko ravnotežje po principu 'en levi, en desni' kandidat«, saj da je Bohinc »doslej štel med favorite levice«. (Mimogrede: katere levice pa? Menda ne tudi ZL?) Ponesrečen ne le v pogledu Bohinca osebno (ki bi bil zame kvečjemu še manj primeren za ustavnega sodnika kot ddr. Klemen Jaklič), ampak tudi v sistemskem, načelnem pogledu. Kakšno »ravnotežje« pa naj bi to bilo, če naj bi ostajajočim sodnikom (kjer je razmerje 4:1 v korist tako razumljene »levice«) dodali zdaj dva desna in dva leva? Nikakršno.
Žal pa je res, da desnica doslej razen zame odličnega dr. Anžeta Erbežnika resnega kandidata sploh ni ponudila. Pahor sam ga tudi noče ali ne zna poiskati – in tako še dveh primernih »desnih« kandidatov morda sploh ne bo na voljo, kaj šele treh, s katerimi bi šele prišli do sprejemljivega razmerja 4:5 (ker za uveljavitev nemškega modela 4:4 nočemo niti slišati). Seveda je potem še vedno bolje, če bo domnevno »bolj levih« ustavnih sodnikov kar šest ali sedem, če bodo vsi strokovno tako vrhunski in obenem tako sposobni nepristranskega sojenja kot (zame) sedanji kandidati dr. Accetto, dr. Zidar, dr. Nahtigal – in morda tudi vrhovni sodnik Mile Dolenc, ki ga žal slabše poznam.
Matevž Krivic, nekdanji ustavni sodnik
