Založništvo je že dolga krizna in pokrizna leta – v krizi. Vsaj tako pravijo: ob pojavu elektronskega branja, ob spremenjenih bralnih navadah, ki jih s sabo prinaša tehnološki napredek, ob silovitem pohodu angleškega jezika v izobraževalne institucije in vsakdanje življenje, ob propadanju knjigarn iz opek in naraščanju spletnega kupovanja knjig... Apokaliptične napovedi o koncu knjige in zatonu branja, ki so jih podpisovali ugledni tuji raziskovalci, pa se v zadnjem času vendarle počasi umirjajo, zamenjujejo jih ponovno »analitično« podkrepljene ugotovitve o presenetljivi trdoživosti papirnate knjige in branja. Da se za usodo tiskane knjige ni bati, pravita tudi slovenska raziskovalca knjižnega trga Miha Kovač in Rok Gregorin, ki sta pred kratkim izdala delo Ime česa je konec knjige, v kateri raziskujeta »skrivnostne sile«, ki upravljajo knjižni trg.
Moralna panika ob spremembah
Največja uganka med vsemi je gotovo, zakaj branje ob najrazličnejših tehnoloških »napadih« nanj ostaja živo. Miha Kovač pravi, da je 2000 let star format knjige postal del naše druge narave, nekaj trdno ukoreninjenega v naš način mišljenja in komuniciranja. Kot drugo pa z branjem širimo besedni zaklad in razvijamo možnost abstraktnega in logičnega mišljenja ter se učimo osredotočati, z branjem leposlovja pa se razvija tudi empatija: »Vsaj doslej nismo našli primernejšega načina za osvajanje tovrstnih sposobnosti.«
Rok Gregorin, ki se v založbi Mladinska knjiga ukvarja z analizami slovenskega knjižnega trga, podaja zgodovinsko optiko: »Tehnološki 'napadi' na branje so skoraj od začetka tiskane knjige predvsem posledica moralnih panik ob tehnoloških spremembah. Če se premaknemo nazaj v dvajseto stoletje, so knjige in druge tiskane medije v napovedih, še preden so dobro zaživeli, skoraj ubili najmanj radio, film, televizija in drugi nosilci zvoka in slike.«
Kovač opozarja, da je elektronska knjiga med letoma 2009 in 2015 naglo rasla predvsem zato, ker je bila bistveno cenejša kot tiskana, Amazon je zaradi vojne s klasičnimi knjigarnami e-knjige pogosto prodajal pod ceno. Dvomi tudi o tehnološki superiornosti e-knjige nad tiskano, saj je bistveno manj obstojna. Z njenim nakupom ne dobimo fizičnega predmeta, ampak zgolj licenco za dostop, z okvaro naprave pa izgubimo tudi kupljene e-knjige, če ne kupimo podobne nove naprave.
Analogno se že maščuje
O obratnem trendu piše tudi ameriški novinar David Sax v knjigi Maščevanje analognega: prodaja vinilnih plošč je zadnjih šest let letno zrasla za 20 odstotkov, vse bolj priljubljeni so polaroidni fotoaparati in seveda – tiskane knjige. »Če malce poenostavimo, je njegova poanta, da smo ljudje vedno bolj siti dvodimenzionalnega elektronskega sveta in si medijske izdelke želimo otipati in jih tudi imeti v lasti,« pravi Kovač. Tako je Amazon, največji zavojevalec tiskane knjige, ki je povzročil propad vrste manjših knjigarn in knjigarniških verig, pred dnevi napovedal odprtje svoje devete zidane knjigarne.
Po Kovačevih besedah se v celinski Evropi in pri nas digitalno branje ni resneje prijelo med drugim zato, ker ni bilo cenovne vojne med tiskanimi in elektronskimi knjigami: »Danes so glavni motor razvoja e-knjig pri nas knjižnice, tudi tam pa po izposoji prevladujejo predvsem 'kiosk' vsebine.«
Ne pisati več – raje bolje
Bolj kot nove tehnologije branja morda danes majhne jezikovne skupnosti ogroža globalna prevlada angleščine, tako pri prostočasnem branju kot v visokem šolstvu, menita sogovornika. »Slovenščina bo kot jezik preživela, če bo v njej možno ubesedovati najbolj kompleksne intelektualne in čustvene dileme sodobnega sveta, če bodo njeni govorci imeli več veselja z njo kot z angleščino ali kakim od sosednjih jezikov in če bo kot taka ključen del identitete tu živečih ljudi,« je prepričan Kovač. In trenutno nam ne kaže najboljše: »Številni kulturniki se pri nas obnašajo, kot da bi bile vse težave rešene, če bi država vrgla v kulturo 50 milijonov evrov več, mnogim od njih pa je pri tem vseeno, koliko, kako in če sploh njihovi jezikovni izdelki komunicirajo z občinstvom.«
Nemogoče je zajeziti dotok velikih uspešnic, ki jih mladi množično berejo v angleščini, meni Gregorin, saj so na trgu prej: »Mladim je treba predstaviti čim več zanimivih slovenskih knjig, ob izobraževalnem sistemu pa k temu lahko precej prispevamo tudi vsi udeleženi v slovenskem knjižnem prostoru.«
Problemi so, problemi bodo
Kaj se lahko iz vsega tega nauči kulturna politika? Raziskovalca ocenjujeta, da je zadnjih 20 let dobro delovala, a pred njo so vendarle izzivi. Kovač meni, da je sistem na področju knjige prenormiran: da so posledično njegovi režijski stroški previsoki in da kot tak ukaluplja avtorje in založnike v produkcijo vsebin, ki ustrezajo v njem delujočim birokratskim pravilom. Gregorin se sprašuje, ali je podpora komercialnim naslovom v podobi knjižničnih odkupov smiselna: »Včasih se zdi, da nekateri založniki ciljajo prvenstveno na odkupe, prodaja na splošnem trgu pa je obstranska dejavnost.« Tudi on je kritičen do podpore, ki se omejuje na produkcijo knjig, manj pa na širjenje branja in nakupe knjig, predvsem za mlade in v slovenščini.
