Konec februarja, ko se v evropskih tekmovanjih izločilni boji šele začenjajo, v Angliji že podelijo prvo lovoriko za tekočo sezono. Finale angleškega ligaškega pokala je namreč že od leta 2000 na sporedu zadnjo februarsko ali najpozneje prvo marčevsko nedeljo in tudi letos, ko se bosta jutri udarila Southampton in Manchester United, ne bo nič drugače.
Angleški ligaški pokal za elitno premier ligo in pokalom FA predstavlja tamkajšnjo tretjo najbolj čislano lovoriko. Za njo se poteguje 92 klubov iz štirih najvišjih angleških ligaških tekmovanj, poteka po turnirskem sistemu na izpadanje, o zmagovalcih pa z izjemo polfinala, v katerem se igrata dve tekmi, odloča en sam dvoboj. Tekme se igrajo sredi tedna, posebnost je le nedeljski finale, ki je tudi edini na nevtralnem terenu na stadionu Wembley. Tekmovanje je v sezoni 1960/61 vodstvo angleške lige uvedlo kot domači odgovor na vse bolj priljubljena evropska tekmovanja, večerne termine sredi tedna pa zaradi vsesplošnega pojava reflektorjev na stadionih. A dandanes je ligaški pokal za velike klube na Otoku bolj kot ne nebodigatreba. Tako je leta 2010 trener Arsenala Arsene Wenger izjavil, da tudi če s svojim klubom osvoji ta pokal, s tem ne bi prekinili obdobja neosvajanja lovorik, ki se je tedaj vleklo pet let. Po drugi strani ligaški pokal za manjše klube predstavlja najbolj realno pot, da v svoje vitrine postavijo lovoriko in se uvrstijo v evropska tekmovanja, za trenerje, ki z velikim klubom v tekmovanjih z večjo težo niso upravičili pričakovanj, pa je lahko tudi priročen »izgovor«, češ, poglejte, saj smo osvojili lovoriko. Ravno temu slednjemu se ne gleda v zobe – lovorika je pač lovorika, navsezadnje jih je na razpolago precej malo in vprašanje je, ali bi danes, ko mu voda teče v grlo, Wenger še stal za svojo izjavo…
V letošnjem finalu ligaškega pokala sta se znašla kluba, ki bi ju še pred časom zlahka prepoznali v zgoraj zapisanih vrsticah. Manchestru Unitedu in njegovemu trenerju Joseju Mourinhu kljub gromozanskim vložkom namreč dolgo ni šlo po načrtih, a so za tem, ko so zapravili vse možnosti v prvenstvu, v zadnjem času dvignili formo in so v igri za lovoriko še v treh tekmovanjih (poleg v ligaškem še v pokalu FA in evropski ligi). Na drugi strani pa Southampton, z vsem dolžnim spoštovanjem, doslej z izjemo pokala FA iz leta 1976 nima odmevnejših uspehov. Tudi jutrišnji finale bo po letu 1979, ko je izgubil proti Nottingham Forestu, šele njegov drugi v tem tekmovanju, medtem ko bo za United deveti, na dosedanjih osmih pa ima polovični izkupiček (največ lovorik ima Liverpool – 8). Favorit je tako jasen, pri čemer je na strani Uniteda tudi zgodovina, saj ima na dosedanjih 119 tekmah proti Southamptonu 62 zmag, 29 remijev in 28 porazov, ob tem pa bo slednji tudi bolj oslabljen. Trener Claude Puel, pri katerem je svojčas pri Lillu uspešno igral Mile Ačimović, bo namreč pogrešal peterico poškodovanih igralcev (Austin, McCarthy, Targett, Pied, Van Dijk), vprašljivi pa so še Hesketh, Boufal in Hassen ter novinec Caceres. Medtem se bosta po poškodbah, ki sta ju staknila na tekmi evropske lige proti Saint-Etiennu, pri Unitedu pravočasno težko pripravila Carrick in Mkhitaryan, vprašljiva pa sta še Jones in Rooney.