Vse to seveda zahteva pianista misleca, ki mu je virtuozna tehnika samo osnovni pogoj, ne pa cilj. Tako Madžar že s sporedom ni želel v prvi načrt postavljati svojih virtuoznih sposobnosti, temveč predvsem »branje« in interpretacijo, pri čemer mu ne gre odrekati zbranosti in želje. Toda arzenal interpretacijskih vzgibov je bil vendarle premalo odločen in kontrasten, da bi Madžarju uspelo prav v vsakem trenutku skladbam zarisati določnejše karakterne poteze. Berg je bil tako skoraj preveč sanjav in skladen, torej brez vročičnosti ekspresionizma, Beethoven najboljši v poduhovljenosti razpetega počasnega stavka in manj »usoden« v kopičenju sredstev (fuga) finala, Chopin pa pogosto lirično zastrt, a vedno s kančkom rezerve, kot da se pianist ne bi upal do konca odpreti rubatiranju. Toda Madžar je bil s svojo iskalsko držo, kar sta potrdila tudi dodatka, ki še zmeraj nista v ospredje postavljala pianista, ampak glasbo, za naš prostor še vedno dovolj informativen in izstopajoč.
V programskem pogledu je bil precej drugačen koncert Slovenske filharmonije. Takšen je bil že začetek s Počastitvami Manuela de Falla – gre za glasbo, ki nikoli prav zares ne zapoje, se niti ne razvija, temveč predvsem polni zvočni prostor z mehko akordiko, zato niti ne vidim pravega vzroka za njeno predstavitev. Drugače je seveda z Ravelovim Klavirskim koncertom v G-duru, ki prinaša dovolj možnosti za solista in tudi orkestrske glasbenike. Še enkrat več se je našim Filharmonikom pridružil pianist Andrew von Oeyen, o katerem ne morem spremeniti mnenja. V robnih stavkih, ki gradita predvsem na ritmičnem utripu, je bil tehnično zanesljiv eksekutor, tudi zvočno prezenten in jasen v ritmični artikulaciji, ki je prinašala nekaj elana, toda pravo muzikalnost odmerja počasni stavek, v katerem pa je bil pianist glasen, agogično enakomeren, kar preveč razkazujoč enostavno melodiko v njeni neobdelani fazi. V tem je bilo zaznati pozunanjenost, kar preveliko željo po enostavni projekciji in použitju glasbe, kar se je potrdilo tudi z dodatkom, priredbo Meditacije iz opere Thais, s sladkobnim bombonom, ki je bil daleč proč od Madžarjeve poglobljenosti.
Orkester je v zahtevnih spremljevalnih partih doživljal vzpone in padce: od izrazitih solističnih dosežkov do nekakšne skupne zvočne in ritmične nejasnosti. Zato je bil najboljši del koncerta sklepna poustvaritev znamenitih Slik z razstave. Dirigent Marcelo Lehninger je dosegel prečiščenost inštrumentalnih skupin, dodal je nekaj svojskih poudarkov, mestoma že tudi dosegel prebujeno muzikalnost (Koča babe jage), izmikala pa se mu je še napetost na dolge roke, zaradi česar so impozantnim viškom sledili tudi zdrsi v otopelost. Interpretativne rezerve so torej ostajale, a osnovni modus je bil obetajoč.
