Po hodnikih in učilnicah jeseniške gimnazije je bilo v zadnjih dneh čutiti pravo gledališko mrzlico. Danes se namreč v sosednji stavbi gledališča Toneta Čufarja Jesenice začenja letošnji dramski festival jeseniške gimnazije, ki se bo nadaljeval jutri. Kot pravi pobudnica festivala, profesorica slovenščine Marija Palovšnik, bo tudi tokrat pol gimnazije stalo na odrskih deskah. S svojimi predstavami se bo predstavilo šest od 13 gimnazijskih oddelkov, v igralce pa se bodo spremenili tudi profesorji. »Dijaki si predstavo na podlagi razpisa izberejo sami in tudi poskrbijo za vse, kar potrebujejo. Sami določijo igralsko zasedbo, režiserja, scenografa, kostumografa, tehnika, oblikujejo gledališki list…« našteva Palovšnikova.
Priprave na oder so jih povezale
»Na festivalu v našem razredu sodeluje kar 23 od 25 dijakov. Poimenovali smo se Krotke, saj nam tako včasih reče razredničarka, igrali pa bomo igro Nejke Omahen z naslovom Oh, ta kriza,« pravi dijak 2. letnika Marko Trkulja. Besedilo je za igro priredila sošolka, ki je prevzela glavno vlogo, preostale vloge pa so si glede na gledališke ambicije razdelili sošolci. Z nekoliko manjšo igralsko zasedbo se bodo predstavili sošolci Mateja Dražiča iz prvega letnika, ki se je prvič preizkusil kot režiser. »Pripravili smo priredbo Partljičeve Ščuke pa ni. To je bila letošnja knjiga za Cankarjevo tekmovanje in sošolcem se je zdela dobra za uprizoritev.«
V nekaterih oddelkih so se na nastop resno začeli pripravljati že lani. »Vadili smo po pouku, dobivali smo se tudi ob koncih tedna in vadili po dve, včasih tudi po štiri ure. Festival je razred zelo povezal. Saj se tudi spremo, na splošno pa se imamo prav zaradi tega raje,« pa opaža Trkulja.
Vaje profesorjev niso več tajnost
Medtem ko bo komisija izbirala najboljšo igro, igralce glavnih in stranskih vlog, kostume, ples, sceno, gledališki list…, pa bodo na oder, kot je že v navadi, stopili profesorji. »Letos nas je sedem, pripravili smo predstavo Piknik na bojišču, absurdno dramsko besedilo, ki na pietetni način poudarja kritiko vojne v katerem koli času,« pravi Palovšnikova. »Tudi profesorji vsak odmor govorimo o tem, kaj vadimo, česa kdo še ne zna.« Zadnja leta ne vadijo več v strogi tajnosti, kot je bilo to pred šestimi leti za prvi festival. Takrat so poskrbeli za presenečenje in se kar naenkrat pojavili na odru ter mnogi odigrali svojo prvo gledališko vlogo. Občinstvo, med katerim je bilo ogromno dijakov in njihovih staršev, jih je pozdravilo z bučnim aplavzom, vsi skupaj pa so opazili, da so se po tem tudi odnosi v razredu nekoliko spremenili.
»Pomembno je, da vemo, da so tudi profesorji zmotljivi in da imajo tremo,« pravijo dijaki. Profesorji pa z leti dobivajo vse pomembnejše vloge. »S tem pa tudi vse več besedila,« zaskrbljeno doda profesor fizike Matej Erjavec. »Na odru je drugače kot v razredu, kjer si bolj domač in točno veš, kaj in kdaj moraš povedati. Meni, ki sem naravoslovec, težave pri predstavi dela predvsem besedilo, profesorji kakšnega drugega področja pa imajo več težav z gibanjem po prostoru,« opaža. »A ko se zastor odpre, ko smo na odru in vidimo, da dijaki uživajo, ko nas gledajo, uživamo tudi mi in potem predstava steče brez večjih zapletov.«
»Vesela sem, da je festival postal tradicija,« ne skriva navdušenja ravnateljica jeseniške gimnazije mag. Lidija Dornig. »To je edinstven dogodek v našem šolskem prostoru in tudi širše. Nikjer drugje ne poznajo tega, da bi isti večer nastopalo toliko dijakov in še profesorji. Zato ni čudno, da dvorana poka po šivih.« Vstopnine za ogled predstav ne zaračunavajo, zbirajo le prostovoljne prispevke, s katerimi pokrijejo stroške najema gledališke dvorane.
