Za bolnike in za zdravnike so čakalne dobe travmatične. Te so nesprejemljivo dolge, če so lahko sploh sprejemljive. Vsaj za prvi pregled ali nujni kontrolni pregled čakalnih dob sploh ne bi smelo biti.
Skoraj štirideset let sem delal na Internistični prvi pomoči UKC Ljubljana (UKCL) in trdim, da je znaten del bolnikov napotenih neustrezno. Pa ne mislim, da ti ne potrebujejo pregleda takoj ali zelo hitro. Večina ga, vendar v ustrezni specialistični ambulanti. Ob delavnikih med prazniki so nekatere ambulante kar zaprte in bolniki prihajajo, kam – na urgenco! Predlagal sem več rešitev, kako zmanjšati pritisk na urgenco, a zaman. UKCL je leta spremljal porast števila napotenih bolnikov in reševal neustrezno organizirano ambulantno dejavnost. Ljubljanska urgenca ni problem Interne klinike niti UKCL, ampak širše regije. Marsikaj pove podatek, da je ob dela prostih dnevih napotenih bistveno manj bolnikov kot ob delavnikih. Ali morda te dni ljudje manj zbolevajo? Nikakor ne. Razlog je ravno to, da je mnogo bolnikov, ki bi morali biti pregledani v specialističnih ambulantah, pa niso. Pred nekaj leti so na Dunaju zaradi povečanja števila otrok z okužbami dihal od pediatrov zahtevali, da delajo tudi ob sobotah in nedeljah. Pa pri nas? Nemogoče!
Eden največjih problemov našega zdravstva pa je že več desetletij neenakomerna mreža zdravstvenih zavodov. Vzemimo samo prestolnico. Minilo je že več kot štirideset let in ima samo eno bolnišnico, ki je hkrati splošna bolnišnica in terciarna zdravstvena ustanova za bolnike iz vse Slovenije. Ne pozabimo, da smo do leta 1991 imeli dve, druga je bila Vojna bolnica, ki je imela v znatnem delu vlogo splošne bolnišnice. Torej Ljubljana potrebuje ponovno navadno bolnišnico. Dolgoročno načrtovanje razvoja zdravstva pa presega kompetence vsakokratne vlade in zahteva povsem nov način reševanja težav zdravstva. Ker je država slab gospodar, bi bilo nujno upravljalske pravice bolnišnic prenesti na regije oziroma večja mesta.
Naivno je pričakovati, da se z reformo zdravstva ne bodo zmanjšale pravice bolnikov. Te so se »de facto« že zmanjšale, čeprav so »de iure« zagotovljene, jih pa že zdaj marsikdo ne more izkoristiti. Ni treba odkrivati tople vode, da bi videli, kako tudi »kapitalistično« zdravstvo lahko dobro deluje. Poglejmo samo čez Karavanke. Temelj zdravstvenega sistema je osnovno zdravstvo. In če bi krepili dostopnost in kakovost osnovnega zdravstva, bi lahko racionalizirali tudi stroške sekundarnega. Namesto da bi vlagali v znanje in opremo, gradimo nove objekte, ki pa jih ne moremo napolniti z vsebino, torej s celostno visoko strokovno obravnavo bolnikov in poškodovancev.
Ker ni poti nazaj, je z zdravstveno reformo treba nadaljevati premišljeno, postopoma, in ne stihijsko. Nesmisel je na vse možne načine preprečevati delo zdravnikov pri drugih delodajalcih, če zmožnosti javnih zavodov ne zadoščajo potrebam. Moratorij na zasebno dejavnost bi samo še povečal težave in podaljšal čakalne dobe. Zdravstvo je preveč resna dejavnost, da probleme rešujemo »ad hoc«. Reforma zdravstva, predvsem pa zdravstvenega zavarovanja, je torej nujna, sicer bomo stalno blažili simptome, ne bomo pa zdravili bolezni.
Čeprav imamo premalo zdravnikov v aktivni zdravniški službi, tiste, ki hočejo in zmorejo delati več, imenujemo dvoživke, zaslužkarje, parazite, elita in podobno. Varčevanje pri delu, ki je nujno, da sistem deluje kolikor toliko nemoteno, je abotno in kaže samo na slovensko zavist. Kritiki dela zdravnikov pri drugih delodajalcih ali v zasebnih ambulantah se ne zavedajo, kakšne bi bile posledice, če bi vsi zdravniki, ki delajo tudi zunaj svojih matičnih ustanov, naenkrat nehali delati. Zato ustavimo veter, preden se bo okrepil v vihar.
Prim. dr. Marjan Fortuna je zdravnik in publicist.