Po poročanju avstrijskega časopisja so mladeniča, ki naj bi bil star med 25 in 30 let, videli tudi v knjigarni, kjer je listal revije in knjige o drugi svetovni vojni. Večkrat naj bi se predstavil kot Harald Hitler. Kaj neki je privedlo mladeniča do tega početja, lahko za zdaj samo ugibamo. Lahko da se je šalil, lahko da je izkoristil predpustni čas in si nadel Hitlerjevo masko, lahko pa je tudi zavestno in namerno provociral. Ni jih namreč malo, ki nekdanjega nacističnega voditelja znova povzdigujejo v oblake in ga imajo celo za rešitelja zdajšnjih nemških in evropskih tegob.
Očitno in na veliko žalost tistih, ki so okusili zlo Hitlerjeve vladavine in strahovlade, je ta pojav del krute resnice o našem vsakdanjiku in ne bi bil presenečen, če se bo kakšen dvojnik Hitlerja, Himmlerja, Goebbelsa ali morda celo Rupnika prikazal tudi na slovenskih ulicah. Nekaj je hudo narobe, da se mladi ljudje odločajo ta takšne oblike protesta in za poveličevanja ene od najbolj negativnih zgodovinskih osebnosti. Tudi če se kdo v predpustnem času šali s Hitlerjevim dvojnikom, je takšna šala nedopustna in nesprejemljiva. Če pa celo zavestno provocira, je to početje vredno javne in pravne obsodbe.
O Adolfu Hitlerju, ki se je rodil 20. aprila 1889 v Braunauu v bližini nemške meje, ni treba izgubljati besed. V tem mestu zaradi njegove rojstne hiše še vedno poteka sodni postopek, saj se je vlada odločila, da lastnici odvzame hišo, ker so se bali, da bo ta postala neke vrste romarsko središče za neonaciste, vendar se je lastnica na razlastitev pritožila. Morda je Hitlerjevega dvojnika k javnemu prikazovanju pripeljala ta odločitev, ki jo je avstrijska in evropska javnost pozdravila kot edino razumljivo. Neonacizem z vsemi nevarnimi nastavki novodobne nestrpnosti, ksenofobije in rasnega sovraštva brez sramu dviguje glavo marsikje po Evropi in zato je sleherno javno opravičevanje tega početja nesprejemljivo.
Sploh če poznamo ustroj nemške totalitarne države pod vodstvom Adolfa Hitlerja. Zanj ni bilo nobene sile, ki bi ga brzdala in nadzorovala njegov absolutizem. V zadnjem obdobju njegove vladavine ni bilo slutiti niti kančka diplomacije in še manj popuščanja pred nasprotniki nacionalsocializma in njegove uničevalne politike. Nič ni ostalo od njegove zadržanosti ali celo občasne skromnosti, ki jo je pokazal v svoji knjigi Moj boj. Na koncu Hitlerjevega zloma se je iz na smrt obsojenega Berlina slišal le še avtentični glas nacizma, očiščen vseh primesi in popuščanja iz časov nacističnega vrhunca – torej samo še glas prevlade ali propada.
Po milijonskih žrtvah in strahotnem uničenju v drugi svetovni vojni se je zgodil propad nacizma in fašizma. Novodobnemu Hitlerjevemu dvojniku to očitno ni poznano. Zdaj se bo lahko o nacizmu podučil iz branja knjig v priporu, saj ga je avstrijska policija medtem že aretirala. Učinkovito ukrepanje oblasti, ni kaj!
Dr. Marjan Toš, Lenart
