Pri sedemnajstih letih, ko je po treh letih vajeništva pri očetu goslarju izdelal svojo prvo violino, si je Vilim Demšar zadal cilj, da bo boljši od slovitega Stradivarija. »Eh, pubertetnik!« se je temu prešerno nasmejal, ko smo pred skoraj dvema letoma na teh straneh z njim poklepetali v naši rubriki Mestne face. Kljub temu da se je pred tem že upokojil, je bil še vedno predan lepoti cremonsko-italijanskega tona, ki ga od konca 18. stoletja ni uspelo povsem ponoviti še nobenemu goslarju.
Prvič ga je slišal že kot otrok, ko je z očetom odnesel njihove demšarice v filharmonijo, kjer so imeli tudi pravo violino – italijanko, nam je zaupal. »Še vedno ga slišim in še zmeraj me drži ta isti ton. Lep, čist, brez šumov.« V svoji temni goslarski delavnici na Žabjaku je ostareli mojster v zadnjih letih vse svoje bogato znanje združeval na eni violini, da bi dobil še drugačen, samosvoj približek italijanskemu tonu. Iskanje skrivnosti popolnega tona violine ga je številne dni celo tako prevzelo, da je delo končal šele ob desetih zvečer. »Normalno. Nikoli ni konec,« je ležerno odgovoril spretni goslar, ki je violine v celoti izdeloval ročno. Približno 140 ur je potreboval za eno demšarico, od 14. leta pa jih je izdelal krepko čez 1000.
Z očetom Blažem, ki je ustanovil Goslarstvo Demšar že leta 1927, sta sodelovala okoli 30 let. Mlajši je imel ideje, starejši pa ga je kot dober pedagog spodbudil, da jih je preizkusil. »Nikoli nisem nobene ideje spustil. Vedno sem vse preizkusil, saj tako veš vedno več.« In nikoli se ni obremenjeval s tem, kako delajo drugi. Želel je sam razumeti, zakaj nekaj deluje ali ne. »Toliko časa moraš kopati, da prideš do čiste logike,« je bil recept perfekcionista, ki je tako kot mlajša brata študiral violino in violo.
Sprva si je želel samo dobro igrati na ta inštrumenta, pozneje pa je ugotovil, da mu bo to znanje pomagalo pri goslarstvu. Še preden je vzel status umetnika goslarja, je Demšar 20 let tudi poučeval violino in violo. A vse od najstniških let, ko se je izučil za goslarja, ni nikoli prekinil z goslarstvom. To mu je bilo pisano na kožo. V dokumentarnem filmu 400 let iskanja, ki ga je leta 2014 o njegovem svetu izdelovanja godal posnela režiserka Haidy Kancler, je zato ganljivo iskreno sklenil: »Če bi se še enkrat rodil, bi bil še enkrat goslar.« dv
