Novo Gorico bosta letos zaznamovali dve pomembni obletnici, septembra 70-letnica priključitve Primorske k matični domovini in decembra še 70-letnica prihoda prvih delovnih brigad, ki so s krampi in lopatami začele na solkanskem polju graditi novo mesto. Ena od številnih zgodb, ki je povezana z obletnicama in sedanjo identiteto Nove Gorice, je zgodba o nastanku njenega grba. Petdeset let po nastanku jo je raziskovala bibliotekarka Petra Kolenc iz Zgodovinskega inštituta Milka Kosa.
Skromen odziv
»Nova Gorica je svoj grb dobila šele leta 1968, torej 21 let po začetku gradnje in 20 let po postavitvi prvega temeljnega kamna,« pripoveduje Kolenčeva. Skupščina občine Nove Gorice je tedaj na natečaj povabila 32 oblikovalcev, a odziv je bil zelo slab. Prispele so štiri ideje, komisija je med njimi izbrala dve. A ne z eno in ne z drugo ni bila povsem zadovoljna, zato je avtorja prosila, naj ju izpilita in izdelata nekaj novih predlogov. Inženir arhitekture Roni Nemec, avtor kasnejšega grba, se je temu uprl. Na občino je še enkrat poslal prvotni osnutek s pripisom, da »bi vsako spreminjanje tega ali pa dodajanje izkrivilo izhodiščno idejo in zamisel, ki je avtorja vodila pri izdelavi.« Kljub temu je bil izbran in njegova enostavna, v moder obod uokvirjena rdeča vrtnica še danes krasi občinski grb, zastavo, avtomobilske tablice… Sam pa je tedaj za svoje delo prejel 50.000 dinarjev nagrade.
Komisija je sicer v Nemčevem predlogu videla nekaj pomanjkljivosti, pa vendar tudi simbol mladosti, lepote in svežine tedaj najmlajšega slovenskega mesta. Avtor pa je pojasnil, da je v predlogu sledil na eni strani tradiciji gojenja vrtnic v Rožni dolini ter na drugi tedaj aktualnemu navdihu direktorja novogoriške komunale Žarka Boleta, ki je skupaj z direktorjem Arboretuma Volčji Potok poskušal Novo Gorico spremeniti v živ arboretum oziroma nekakšno mesto v parku. Seveda brez nasprotnikov ni šlo, pojasni Kolenčeva. Nekateri so se denimo iz vrtnice norčevali, češ da gre za čisto navadno »vrzoto«, kakor na Goriškem pravijo ohrovtu. Avtor pa je, kot pravi sam, s predajo avtorskih pravic občini z grbom zaključil in tudi danes o tem ne želi več govoriti.
Vrtnice zaplenili in posadili na Brionih
Vrtnica pa je v tistem času vse bolj postajala simbol Nove Gorice. »Želja direktorja komunale je bila iz Nove Gorice narediti mesto vrtnic, mesto v parku,« pripoveduje Kolenčeva. Pri tem mu je pomagal Miha Ogorevec, nekdanji direktor Arboretuma Volčji Potok, ki je ob koncih tedna v Novo Gorico prinašal najrazličnejše sadike. »Sadike dreves so medtem dobivali na Rafutu, na vzpetini južno od Nove Gorice. Vrtnice pa so v 60. letih 20. stoletja v Novo Gorico uvažali iz Nemčije, prek Italije, kar pa je bilo v nekdanjem političnem sistemu sporno,« pripoveduje Kolenčeva. Ko je tedanja oblast izvedela za prekrške, je večino vrtnic zaplenila in jih odpeljala na Brione. Tam so očitno izgubile svoj kontrabantarski pridih, saj so jih brez slabe vesti posadili v brionske parke. Danes, pol stoletja kasneje, v Novi Gorici skozi vse leto cveti 12.000 vrtnic. Zasajene so na 1900 kvadratnih metrih površin, dobile pa so tudi čisto svoj festival in svoje mesto na krožnikih domačih gostincev.
