»Dandanes pogosto govorimo, da so zime mile, tople, ampak nekoč so bile še bolj kot v novejšem času,« je ugotovil dr. Jože Bavcon, vodja ljubljanskega Botaničnega vrta, ko sta se skupaj z nekdanjo kustosinjo prirodoslovnega muzeja Nado Praprotnik lotila pisanja monografije o Andreju Fleischmannu, prvem vrtnarju v vrtu. Letos mineva 150 let od smrti tega botanika, ki je delal v naši najstarejši znanstveni ustanovi z neprekinjenim delovanjem kar 48 let. Prišel je kot petnajstletnik in ostal do smrti. V tem času se je iz vrtnarja razvil v vodjo, pisal je strokovne in poljudne članke, predaval o botaniki, izdal pregled kranjske flore, v svojih zvezkih pa je tudi vestno popisoval, katere rastline v Botaničnem vrtu in na grajskem griču so cvetele na določen dan.
»Tudi beli zvončki že glavice izpod zemlje kažejo,« je tako zapisal 1. januarja leta 1851, kar je še posebej pritegnilo Bavconovo pozornost. »Ta zapis kaže na to, da je moralo biti do tedaj v Ljubljani dovolj toplo in hkrati dovolj sonca, saj so zvončki sploh konservativna rastlinska vrsta, ki ne odreagira na prvo žogo. Zvončki ne gredo ven ob prvem soncu, ampak čakajo, da je res dovolj toplo,« pojasnjuje botanični strokovnjak. V več kot dveh desetletjih, kar je sam vodja vrta, ni velikokrat doživel, da bi naravno rastoči zvončki v njem zacveteli že tako zgodaj v letu – kljub temu da so zime vedno toplejše. »Res tudi pri nas cvetijo zvončki že sredi decembra, ampak samo tisti iz tople slovenske Istre. Tisti, ki imajo genetski zapis zvončkov iz notranje Slovenije, pa ne. Niti na sončni strani grajskega hriba.« Pogledal je tudi podatke republiške agencije za okolje in ugotovil, da so v novejši zgodovini zvončki najhitreje zacveteli 18. januarja leta 2008.
Na podlagi Fleischmannovih zapisov dr. Bavcon povzema, da je bilo v obdobju od 1843 do 1856 vsaj nekaj milih zim, izstopajo pa zime v letih 1843, 1846, 1851 in 1852, ki bi jih glede na cvetenje rastlin težko primerjali z današnjimi milimi zimami. Takrat sicer niso merili temperatur, a odziv rastlin je dovolj zgovoren. »Fenološki podatki kažejo, da mile zime v današnjem času niso nobena novost – da so že bile, in to celo milejše. Se pa očitno na štiri, pet let ponovi ena res snežna zima in vsakih 25 let ena zelo mrzla zima,« pravi vodja Botaničnega vrta Univerze v Ljubljani.
Pred približno 170 leti je bilo v Ljubljani tako bistveno več sonca, manj oblačnosti in predvsem manj onesnaženosti, saj je imela današnja prestolnica bistveno manj prebivalcev. Prav tako so bila obdobja brez izrazitih zmrzali daljša kot v današnjih milih zimah. Fleischmannovi zapisi namreč kažejo, da so januarja cvetele tudi jesenske rastline. »Da bi prvega januarja cvetel spomladanski svišč, se v današnjem času ne zgodi, ker se skoraj vedno pojavi slana ali močna zmrzal in jesenske rastline nehajo cveteti. Zdaj se najkasneje šestega januarja pojavi prva zmrzal, v tistih časih pa so jo lahko doživeli šele konec januarja,« še pove dr. Bavcon, navdušen nad tem, koliko lahko izvemo od narave, kljub temu da človek takrat še ni opravljal meritev temperature.
