Po osamosvojitvi Slovenije so bili predvsem športniki tisti, ki so v svet med prvimi ponesli ime naše mlade države. Rokometaši Celja Pivovarne Laško in rokometašice ljubljanskega Krima so posegli celo po evropskem vrhu, po organizaciji in uspehih so bili dolga leta vzgled marsikateremu športnemu kolektivu pri nas in širše. Če seveda omenim le uspehe v kolektivnih športih. Danes so to le še »mokre sanje«.
Danes se v slovenskem športu nasploh bojujemo z akutnim pomanjkanjem finančnih sredstev. V moškem rokometu, ki ga najbolje poznam, imata na primer naša najboljša kluba Celje Pivovarna Laško in Gorenje Velenje kvečjemu milijon do poldrugi milijon evrov letnega proračuna, najboljši evropski klubi (Paris SG, Veszprem, Kiel, Kielce…) pa vsaj pet- do tudi desetkrat večjega. Včasih je bila ta razlika najmanj dvakrat manjša, včasih je večina evropskih držav, razen Španije in Nemčije, vsaj v moškem klubskem rokometu zaostajala za nami. In včasih so v Celje prihajali najboljši rokometaši na svetu – Puc, Perić, Manaskov, Škrbić, Kokšarov, Rutenka… Danes iz Celja najboljši igralci le še odhajajo. Kako naj potem držimo korak z najboljšimi rokometnimi klubi?
Zakaj potem takšen uspeh naše rokometne reprezentance, ki je na zadnjem svetovnem prvenstvu dosegla največji uspeh slovenskega ekipnega športa – tretje mesto na svetu? Zato, ker večina naših najboljših rokometašev, tako kot se spodobi za vsakega pravega športnika, z velikim entuziazmom brani barve naše države. Ne glede na to, da od tega nimajo praktično nobenih koristi, saj jim rokometna zveza in delno tudi država omogoča le kolikor toliko spodobne priprave, tako kot pri večini naših moštvenih reprezentanc. S tem uspehom in vsemi preteklimi dokazujejo kakovostno delo v naših rokometnih centrih – Celju, Velenju, Škofji Loki, Ribnici, Trebnjem…
V vsakem od naših najboljših rokometnih klubov je zraslo vsaj nekaj odličnih rokometašev, ki so na zadnjem svetovnem prvenstvu dokazali, da lahko skupaj z dobrim in ambicioznim trenerjem posežejo tudi po najvišjih mestih. Morda se sliši neverjetno, a je po mojem mnenju vendarle res, da je z državno reprezentanco, ki je skup naših najboljših igralcev, lažje doseči odmevnejši rezultat kot v klubskem merilu, kjer so v najboljših klubih zbrani najboljši evropski in svetovni igralci. Pa ne le v slovenskem rokometu, tudi v odbojki, košarki, hokeju, nogometu…
Kako dolgo bomo še dosegali takšne reprezentančne uspehe, je seveda odvisno od dela na klubski ravni. Če bo šlo tako naprej, kot na primer v Ljubljani, kjer so praktično ostali brez moškega rokometa, potem se nam na splošno v vsem slovenskem športu ne obeta nič dobrega. Morda bomo doživeli še kakšen moštveni ali posamični preblisk, še kakšno kolajno, praznovanje in evforijo, kot je bila ta zadnja ob uspehu naših rokometašev. In morda se bo kakšnemu od naših vodilnih politikov še uspelo fotografirati z našimi najboljšimi športniki.
Česa drugega očitno niso sposobni – ne levi, ne desni, ne takšni ali drugačni v vseh petindvajsetih letih naše samostojnosti. Niso sposobni, da bi našemu športu pomagali in omogočili normalnejše življenje ali celo preživetje. Da bi na primer ukinili davek na sponzorska sredstva ter s tem in še kakšno dodatno ugodnostjo spodbudili sponzorje, ki jih je vedno manj.
Kruta realnost našega športa je namreč, da praktično ni več podjetja, ki bi bilo pripravljeno vložiti pomembna sredstva v kakšen športni klub. Ni več Pivovarne Laško, Mercatorja in še koga, ki je v preteklosti financiral rokomet in preostale športne panoge. Namesto njih je zdaj nizozemski Heineken, hrvaški Agrokor in še kakšno drugo tuje podjetje, ki prav gotovo nimajo kakšne posebne potrebe in želje po financiranju slovenskega športa. Tudi zaradi tega, ker od države Slovenije za to niso deležni nobene olajšave.
Prihodnost slovenskega športa torej ni rožnata. Tudi in predvsem zaradi nezainteresiranosti države in njenega mačehovskega odnosa do športa.
Andrej Šušterič, Šentjur
