»Identiteta, naj bo osebna ali nacionalna, ni nikoli nekaj posamičnega in enotnega, temveč je vselej sestavljena. To seveda ne pomeni, da ni potrebe po spoštovanju nacionalnih kultur, toda tragično je, če se nacionalna kultura sprevrže v nacionalno ideologijo,« je nekoč izjavil Predrag Matvejević, znameniti angažirani hrvaški intelektualec, ki je po razkroju Jugoslavije dolgih sedemnajst let preživel kot »hrvaški pisatelj v emigraciji« ter predaval v Parizu in Rimu, preden se je leta 2008 vrnil v Zagreb, kjer je v četrtek umrl v starosti 84 let.
Eden najbolj prevajanih evropskih esejistov zadnjih desetletij je v hrvaščini, francoščini in italijanščini napisal več kot 60 del, najbolj znano med njimi pa je nedvomno v 23 jezikov prevedeni Mediteranski brevir (1987), v katerem razmišlja o učinkih geografskega okolja na miselne koncepte in skrajno eruditsko obravnava prežemanje obojega v kulturah Sredozemlja. Samo v Italiji so to knjigo več kot desetkrat ponatisnili, prodali pa so jo v več kot 300.000 izvodih.
Predrag Matvejević se je rodil leta 1932 v Mostarju ukrajinskemu očetu in hrvaški materi; mešano poreklo ga je nemara že v osnovi zaznamovalo z nekakšno distanciranostjo, iz katere je pozneje izhajala njegova trajna kritična drža. Med drugo svetovno vojno je bil partizanski kurir, pozneje se je odločil za študij romanskih jezikov in književnosti, najprej v Sarajevu, potem v Zagrebu, kjer je diplomiral. Leta 1967 je na pariški Sorboni doktoriral iz primerjalne književnosti in estetike. Več kot trideset let (1959–1991) je predaval francosko književnost na filozofski fakulteti zagrebške univerze, vmes pa pisal in polemiziral; med drugim je napisal znano knjigo pogovorov s Krležo, pa tudi vrsto odprtih pisem, v katerih se je zavzemal za svobodo govora in zagovarjal intelektualce, ki so imeli težave z režimom, od Edvarda Kocbeka do Franja Tuđmana ali Vlada Gotovca. Leta 1974 je napisal tudi pismo Titu, v katerem je dosmrtnemu predsedniku predlagal odstop, saj naj bi bil obstoj takšne funkcije neprimeren; zaradi tega so ga izključili iz Zveze komunistov. Nič manj težav pa ni imel v času po hrvaški osamosvojitvi: zaradi odločnega nasprotovanja nacionalizmu je doživel incident, po katerem se je odločil, da Hrvaško zapusti. »Nihče me ni ravno pregnal, toda s političnimi razmerami sem bil preveč nezadovoljen. Pričakoval sem, da se bom lahko v tujini bolj svobodno izražal,« je pojasnil pred leti.
Iz Zagreba se je preselil v Pariz, kjer je do leta 1994 predaval na Sorboni, potem pa je postal redni profesor na univerzi La Sapienza v Rimu, kjer je nekaj časa predaval tudi slovensko književnost. Prav njegova pripravljenost, da prevzame katedro za slovenistiko, je pripomogla k njeni ohranitvi, za kar je Matvejević leta 2000 prejel srebrni znak svobode RS. Kot profesor je gostoval še na vrsti univerz, štiri so mu podelile tudi častne doktorate, lani pa ga je približno 60 italijanskih umetnikov, znanstvenikov in profesorjev, med njimi Umberto Eco in Claudio Magris, predlagalo za Nobelovo nagrado za literaturo. gb