V sijajni, več kot 20-letni karieri poklicne igralke ostaja večno vprašanje poznavalcev tenisa, ki so leta 2008, ko ste bili številka 20 na svetovni lestvici WTA med posameznicami, trdili, da vam je odprta pot med najboljših deset ali celo na sam vrh, zakaj ste odnehali.

Okoli 20. mesta sem se vrtela že od leta 2006, istočasno sem bila tretja med dvojicami in res se mi je kazala odprta pot naprej. Med posameznicami sem nizala zmage nad vsemi iz takratne prve deseterice, ki je bila v tistem času zelo močna. Če naštejem: sestri Serena in Venus Williams, Belgijki Kim Clijsters in Justine Henin, Američanka Lindsay Davenport, Francozinji Mary Pierce in Amelie Mauresmo in Švicarka Martina Hingis. V primerjavi s prvimi desetimi igralkami zdaj so bile te takrat nedotakljive. Leta 2008 sem v Parizu premagala Sereno Williams in v tem obdobju dosegla še vrsto odmevnih zmag, vse pa se je končalo s poškodbo ahilove tetive. Zdravljenje je bilo zahtevno in dolgotrajno, loparja se nisem niti dotaknila in ko sem mesece pozneje spet stopila na igrišče, so se začele neznosne bolečine v rami, ki se je dobesedno zaskočila. Sledilo je spet dolgo mirovanje. Uvrstitev na lestvici WTA sem sicer zamrznila, toda po vrnitvi sem hitro padla na 180. mesto. Rama me je med igro še kar naprej opozarjala, stara sem bila 29 let in še vedno zaljubljena v tenis. Mislim, da je bila moja odločitev, tudi če zdaj gledam nazaj, da igram samo v igri parov, zelo dobra!

Šest grand slamov v igri parov je spoštovanja vreden rezultat. Kako se jih spominjate?

Edini grand slam v igri ženskih parov sem leta 2011 v Wimbledonu osvojila s Čehinjo Kveto Peschke, s katero sva se res za dolgo časa ujeli tako pri tenisu kot zunaj igrišča. Od številnih partnerk, s katerimi sem igrala, so mi poleg nje ustrezale še Japonki Ai Sugijama in Šinobu Asagoe ter Rusinja Dinara Safina. Petkrat sem na grand slamih zmagala tudi med mešanimi pari, kjer je veljalo pravilo – Katarina Srebotnik in katerikoli igralec z njo je zmagovita kombinacija! In najbolj zmagovito je bilo trikrat v Parizu, leta 1999 z Južnoafričanom Pietom Norvalom ter 2006 in 2010 z Zikjem (s Srbom Nenadom Zimonjićem, op. a.) ter po enkrat v New Yorku, leta 2003 z Američanom Bobom Bryanom, in Melbournu, leta 2011 s Kanadčanom Danielom Nestorjem. Naj dodam še to, da sem do zdaj na grand slamih desetkrat izgubila šele v finalu.

Vsaka igralka ali igralec tenisa ima lastno lestvico turnirjev, na katerih nastopa. Kakšna je vaša?

Zaradi izjemnega počutja in razvajanja s hrano, ki jo po želji pripravljajo za vsakega gosta posebej, mi je najbolj pri srcu grand slam v Avstraliji, ki je, kolikor vem, na prvem mestu tudi pri večini mojih kolegov in kolegic iz profesionalne teniške karavane. Seveda me vselej ponese v višave trava v Wimbledonu, kjer sem osvojila tudi svoj mladinski grand slam, devetnajst let bo že tega. Na turnirju v Stuttgartu smo igralke očarane, ker lahko vozimo porscheje, vrhunsko hrano pa tam pripravljajo »michelinovi« kuharji. Novi turnirji v Arabiji so se dobro prijeli, na Kitajskem pa se šele privajajo na tenis, vendar se zelo trudijo. Najtežje mi je igrati v Flushing Meadows parku v New Yorku, najbolj brezosebni organizatorji pa so na Key Biscayneu v Miamiju, od koder si vsi igralci želimo čim prej oditi. Pravo nasprotje pa je ameriška velikodušnost v Indian Wellsu.

Kot stalna prebivalka Dubaja morate nekaj časa vsako leto tako kot še mnogi drugi poklicni športniki preživeti tudi »doma«.

Ja, takšna so pač pravila za stalne prebivalce z ugodnostmi. V Dubaju se predvsem spočijem, prostora za treninge je dovolj, v trgovinah dovolj paše za oči in nakupe, tudi dvorano za smučanje imam blizu. Narave, kot jo poznam od doma, pa tam pač ni!

Ali tudi Katarina Srebotnik tako kot večina teniških igralk in igralcev razmišlja, da bi po končani karieri ostala v tenisu?

Kam pa naj grem? Tenis je edino, kar res dobro poznam. Zato se bom verjetno morala le odločati, kaj v tenisu bom počela, ko bom končala kariero, o čemer sicer še ne razmišljam intenzivno. V igranju tenisa namreč še vedno neizmerno uživam. Moram priznati, da bi bila zelo težko trenerka drugemu igralki ali igralcu, s katerim bi morala potovati s turnirja na turnir. Res sem že malo sita dolgih poletov s celine na celino, tudi širjenje terorizma me skrbi, brezskrbne varnosti kot nekdaj žal ni nikjer več. Tudi v Melbournu, kjer je veljalo, da je noč za spanje, se je vse spremenilo.

V slovenskem tenisu po dobi mirovanja zlasti med mladimi teniškimi igralkami opažamo premike. Kako vi vidite prihodnost?

Zmaga Kaje Juvan na Orange Bowlu na Floridi, ki velja za neuradno mladinsko svetovno prvenstvo in sem ga v mlajši kategoriji osvojila tudi sama, je zanesljivo dobra in obetavna napoved. Obenem pa, kolikor je le mogoče, spremljam tudi napredek Tamare Zidanšek s Ptuja. Seveda obema želim vstop v tenis skozi velika vrata, saj jima nikdar ne bo žal, če se bosta odločili za pot poklicne športnice. Tako kot meni ni!

Intervju Katarina Srebotnik tenis