V resnici je ljudska rasa doslej odkrila en sam učinkovit recept proti zadahu po česnu; pojesti je treba glavo surove čebule in najbližji bodo težko dokazali, da smo pred tem jedli česen. Kako se potem znebiti čebulne oziroma kombinirane arome, pa doslej niso dognali niti največji misleci. Kljub neizbrisljivemu slovesu, da povzroča številnim neprijetne in precej trdovratne vonjave, so si tudi prehranski strokovnjaki edini, da je dober domač česen izjemno zdrava vrsta zelenjave, kitajskemu pa se velja zaradi obdelave s strupenimi kemikalijami na daleč izogniti. Kdor bi se rad v času, ko razsajajo viroze, prehladi in gripa, teh nadlog ubranil, stori pravilno, če si ga pogumno in obilo privošči. Ob današnjem stanju v zdravniških čakalnicah je to še posebno priporočljivo. Prvo je zdravje, kultura bo že potrpela, sicer pa so nam jo že tako spravili povsem na kolena. Morda vam bo v tolažbo, da so česen zelo cenili že kulturno precej razviti stari Egipčani, graditelji piramid in drugih kulturnih spomenikov so ga morali uživati pospešeno, da so zatrli različne bolezni in da so se jim pogoste hujše rane hitreje celile. Zaradi ugodnih učinkov na telo ga dandanes uporabljajo v medicini, saj dokazano preprečuje nastanek ateroskleroze, povišanega holesterola, povišanega krvnega tlaka in rakavih obolenj.
Česen je še zlasti priljubljen v sredozemski prehrani, po popolnoma enostavnem in zelo okusnem receptu ga narežemo, samo nekoliko pogrejemo v dobrem oljčnem olju, posolimo in s tem zabelimo špagete. Če dodamo še zmlet čili ali drobno narezane sveže pekoče feferone, nastane karseda preprosta in poceni, a izjemno okusna specialiteta, ki zaseda prvo mesto na jedilniku vsake prave špagetarije, skriva pa se pod izvirnim italijanskim imenom »aglio, olio e peperoncino«. Nepogrešljiv je česen v zeleni, zeljni in različnih drugih solatah, kljub temu pa ga je v običajnih gostilnah v solatnem baru – kdove zakaj – izjemno težko dobiti. Imenitno se izkaže tudi nariban na opečenem kruhku z maslom. Če vas jutranja gneča na avtobusu spravlja ob živce, gotovo mero sesekljanega česna dodajte sardinam iz konzerve, nastal bo okusen in zdrav zajtrk, skoraj zagotovo se vam bo marsikdo raje umaknil, kot da mu dihate za ovratnik, delovalo pa bo tudi protivirusno. Če česen vmešamo v čvrsti jogurt, nastane odlična omaka k pečenim jedem. Za krasno brezmesno grahovo rižoto v loncu najprej spražimo čebulo, dodamo na koščke narezan korenček in riž, še malo popražimo in zalijemo z vodo ter začinimo s karijem in obilno mero stisnjenega česna, malo pred koncem kuhanja pa vmešamo še grahova zrna. Ljubitelji okusnejše majoneze oziroma aiolija, kakor se ta omaka imenuje, če ji dodamo še malo česna, bodo v visok, ozek lonec, v katerega se precej tesno prilega palični mešalnik, ubili eno jajce, dodali žličko gorčičnih semen, strt strok česna, žlico limonovega soka in ščep soli ter dva decilitra olja, pri čemer morajo biti vse sestavine nujno segrete na sobno temperaturo. Na dno tega, vse do jajčnega rumenjaka, bodo potopili rezilo paličnega mešalnika in pritisnili na gumb. Prej kot v minuti bo med mešanjem nastala gosto kremasta majoneza plemenitega okusa. V zimskem času se prileže tudi vroča in krepka češka česnova juha, ki jo lahko pripravimo po izvirnem češkem receptu. Da bo kosilo popolno, lahko dodamo še pomfrit s česnom po sanfranciško, ki ga pripravimo tako, da česen (šest strokov na kilogram krompirja) drobno nasekljamo in segrejemo v oljčnem olju le toliko, da zadiši, nato takoj odstavimo in olje odlijemo v skodelico, česen pa prihranimo. Krompir narežemo na tenke paličice, ga poškropimo s česnovim oljem in premešamo ter zapečemo v pečici pri vsaj 250 stopinjah Celzija. Pečenega urno predevamo v skledo in obilno začinimo s česnom, ki smo ga prihranili, in s soljo. Med jedjo ga lahko pomakamo v prej omenjeni aioli, poleg pa postrežemo veliko skledo zelene solate, zabeljene z bučnim ali oljčnim oljem, kisom in – seveda – česnom. No, če po kosilu pričakujete obiske, pa kljub vsemu malce prezračite… Pa zdravo!
