Kar trikrat je Anton Nanut prejel Prešernovo nagrado: najprej študentsko, nato nagrado Prešernovega sklada, leta 2011 še veliko nagrado za življenjsko delo. Dobil je sicer več kot štirideset uglednih nagrad, tudi mednarodnih. V naši kulturni zavesti bo ostal zapisan kot človek širokih umetniških in življenjskih izkušenj, kritični bralec filozofskih in zgodovinsko-muzikoloških spisov, precizen akademski profesor, predvsem pa praktik z odra, ki je dirigiral mnogim svetovnim in domačim orkestrom in zborom. Prepotoval je praktično ves svet, se rokoval z najuglednejšimi ljudmi iz kulture, politike in gospodarstva in hkrati ostal skromen in dostopen običajnim ljudem. Zadnja leta je živel v Opatiji.
Na tujem in doma
Kariero je začel v Dubrovniku konec 50. let, ko so mu zaupali mestni orkester, nato še vodenje glasbene šole, obudil je tudi tamkajšnjo podružnico zagrebške glasbene akademije. Po sedemnajstih letih se je vrnil v Slovenijo, postal glavni dirigent v Slovenski filharmoniji, odšel nato k Simfonikom RTV Slovenija in tam ostal do upokojitve.
Ves ta čas je gradil tudi mednarodno kariero. Palico je vihtel dunajskim in berlinskim simfonikom, Berlinskemu radijskemu orkestru, Leningrajski in Frankfurtski filharmoniji, Dresdenski državni kapeli, varšavskim in krakovskim filharmonikom, vsem radijskim orkestrom v Italiji, glavnim orkestrom po Mehiki, Argentini in Braziliji. Vodil je tudi Filharmonijo v Vidmu. Oba naša profesionalna orkestra pa je popeljal do slovite Carnegie Hall v ZDA. To je bil tudi čas, ko je veliko snemal – ogromno sodobne glasbe pa tudi temeljna dela Beethovna, Berlioza, Šostakoviča in Mahlerja. Najbolj je Nanut menda oboževal Mahlerja.
Znal pa je tudi kritično pogledati okoli sebe. »Pred mnogimi leti, ko še nismo bili tako znani v nogometu, je Matjaž Kmecl izjavil, da res nimamo nogometnih stadionov, imamo pa zato polno Gallusovo dvorano na klasičnih koncertih. Danes dogodki z visoko umetniško vrednostjo niso tako obiskani, vsaka prireditev se že imenuje festival ali koncert,« je v intervjuju za naš časopis leta 2011 povedal maestro.
Ljubitelj sodobnega
Simfonična glasba je ostajala središče njegovega zanimanja, sploh sodobna. »Lahko je sodobna glasba ušesom prijaznejša, lahko tudi ne, ampak krivda ni v glasbi sami, temveč v tem, da so poslušalci včasih slabo informirani ali pa nimajo volje za odkrivanje novega,« je povedal.
Močno je zarezal tudi v slovensko zborovstvo, ustanovil in vodil je več zborov, angažiral se je tudi kot operni dirigent in se v zgodovino zapisal ob tako imenovani tretji interpretaciji ekstravagantne Kogojeve opere Črne maske leta 1990 v Cankarjevem domu. Vrsto let je vodil tudi Slovenski oktet, ki je v njegovem času prejel častni zlati znak RS.
Sled je pustil tudi v rodnem Kanalu, z Marijanom Gabrijelčičem sta zasnovala mednarodni festival sodobne glasbe Kogojevi dnevi; doslej so tam krstili kakšnih 400 sodobnih del slovenskih skladateljev (Globokar, Lebič, Kogoj, Krek…). V tridesetih letih poučevanja je kot profesor na ljubljanski akademiji za glasbo na pot pospremil številne študente dirigiranja, ki so potem uspeli doma in tudi na tujem (Letonja, Kuret, Matoševićeva, Spasič, Gašperšič, Hauptman, Krasovac).
