V Evropo se je zatekla tretjina beguncev, ki imajo zatočišče v Turčiji. Turčija je v zadnjih letih utrpela veliko destabilizacijskih udarcev, begunci pa niso eden od njih. V primerjavi z drugimi problemi, ki jih ima država, je begunsko vprašanje malenkostno. Oskrbeli so jih med vpletenostjo v vojno v Siriji, državljansko vojno na lastnem ozemlju, poskusom državnega udara in množičnimi aretacijami pripadnikov gibanja Fethullaha Gülena. Trikrat manj beguncev, kot jih oskrbuje Turčija, pa je Evropsko unijo spravilo v paniko. Po kapaciteti je Evropa trikrat manjša od Turčije in enako velika kot Libanon. V Turčiji, ki ima osemdeset milijonov prebivalcev, je tri milijone beguncev. V Libanonu, ki ima šest milijonov prebivalcev, je milijon beguncev, toliko kot v Evropi. V Jordaniji, ki ima devet milijonov ljudi, je pol milijona beguncev. Niti Turčija, niti Libanon, niti Jordanija niso razpadle. Evropi pa je nekako uspelo, da je ob prvem stiku z begunci začela leteti na kose. Ko so Britanci na plakatih stranke za odcepitev od Evropske unije videli fotografijo Srdjana Živulovića iz Rigoncev, so se odločili, da je iz te groze treba izstopiti. Begunci so krivi za izstop Združenega kraljestva iz EU. To je res strašna sila.
Z njo bi se bilo dobro soočiti. V tem trenutku bi bilo smiselno oblikovati skupno politiko, ki bi veljala na vsem kontinentu na trdni podlagi jasnih pravil iz acquis communautaire, skupne dediščine evropskega prava. Sijajno bi denimo bilo imeti skupno migracijsko politiko, ki bi segala od Dublina do Aten in od meje pri Murmansku do Lampeduse. Pa ni bilo usojeno. Namesto skupne politike je vsaka država izdelala svojo politiko, s katero se je izolirala od drugih. Kot izolirni trak je postala priljubljena bodeča žica. Begunci so krivi za degradiranje estetske privlačnosti evropskih meja.
Ker je večina beguncev muslimanske vere ali ateistično razpoložena, je logično, da so napadli tudi krščanske vrednote. Najprej ljubezen do bližnjega. Ta vrednota je muslimanom nekaj tako ostudnega, da sredi polarnega mraza in visokega snega, ki sta zajela Grčijo, skupaj z otroki živijo v šotorih v begunskih taboriščih na ozemlju Evropske unije in neznosno trpijo. Kristjani nemočno gledajo te prizore nesreče ali pa obračajo pogled stran. Najprej se je zdelo, da so begunci stopili na najnižjo stopnico dehumanizacije, ko so peš hodili po blatu čez evropske meje tam, kjer je bila levo od njih železnica, desno pa avtocesta. Zdaj pa sredi najhujše zime živijo na prostem in kažejo podobo najhujše človeške bede. Na ozemlju Evropske unije, kjer živi pol milijarde ljudi, ni mogoče rešiti vprašanja spodobne nastavitve nekaj več kot petdeset tisoč ljudi, od katerih je več kot polovica žensk in otrok. Begunci so krivi, da Evropa ni krščanska celina, Slovenija pa ni krščanska država.
Slovenija v teh okoliščinah ni mogla ostati mirna. Država ima dva milijona prebivalcev, prosilcev za azil v njenih zbirnih centrih pa je nekaj več kot tristo. Petnajst stotink odstotka celotnega prebivalstva. Nekaj obrambnih mehanizmov je država postavila že takoj na začetku. Soočena z dejstvom, da nihče od beguncev noče ostati v Sloveniji, ampak bežijo naprej v Nemčijo, je postavila na svoji meji bodečo žico in izvajala skrajno restriktivno politiko do izdajanja dovoljenj za bivanje. Uspešno je reševala problem, ki ga ni imela. Slovi kot država, ki tudi belim kristjanom otežuje pridobivanje državljanstva, temnopolti muslimani pa tukaj nimajo kaj delati. Takšni so pač vrednote in načela njene vlade.
Kot evropska država se je odločila ta nekoliko improvizirani odnos do beguncev formalizirati z ustreznim zakonom o tujcih. Kot demokratično razpoložena institucija ga je pisala v strogi tajnosti, kot da gre za strategijo obrambe države v vojni. V jedru zakona si je vlada zapisala možnost, da lahko razglasi izredne razmere, zapre meje in zavrne vsakega tujca, ki se brez ustreznih dokumentov prikaže na meji. Da si ne bi komplicirali življenja, bo o tem odločala kar obmejna policija. Ker ambicije zakona res slabo zvenijo, so ga okrasili s sklicevanjem na evropsko zakonodajo in mednarodne konvencije, vendar je trik preveč prozoren in ne prepriča. To je zakon o izogibanju evropski zakonodaji o človekovih pravicah in mednarodnim konvencijam.
Verjamem, da ga bo parlament navdušeno sprejel z aklamacijo kot izraz najvišje stopnje demokracije. Vendar bi morda veljalo še enkrat premisliti. Zunanji minister je sijajno povedal, da so se ob zakonu odločali o svobodi in varnosti. Odločili so se za manj svobode in več varnosti. Ko smo leta 2004 vstopali v Evropsko unijo, je dobršen del našega navdušenja temeljil na prepričanju, da je Evropska unija garancija, da ne bomo več živeli pod oblastjo, ki je izgubila razsodnost. Zdaj je Evropska unija šibka in ima težave sama s sabo; morda ji je garancijski rok celo potekel. Vendar ni nobene potrebe, da dela neumnosti že prvi dan. Oblast, ki napada begunce, tudi pri lastnem prebivalstvu ne bo imela zadržkov. Begunci so krivi za vse.
