Da je storil vse potrebno za varen let, da je pravilno ukrepal ob zasilnem pristanku in da ga je nevihta z močnim vetrom presenetila, je malomarnega ravnanja obtoženi pilot balona Miro Kolenc trdil tako v preiskavi tragične nesreče kot v svojem zagovoru pred sodnico ljubljanskega okrožnega sodišča Sinjo Božičnik. A nekaterih, tudi za preiskovalce nesreče ključnih podrobnosti se preživeli potniki, ki so danes začeli pričati na sodišču, spominjajo drugače kot pilot Kolenc.
Ta je 23. avgusta 2012 deset minut pred sedmo zjutraj s toplozračnim balonom, v katerem je bilo 31 potnikov, vzletel s travnika v bližini Brda. V obtožbi piše, da kljub nevihtnim oblakom poleta ni prekinil pravočasno. Ko se je le odločil za pristanek, pa ni uporabil rdeče vrvi za zasilno pristajanje, ni ugasnil gorilnika in ni zaprl ventilov za dovod goriva v cilindre. Po prvem udarcu košare v tla je nekaj potnikov popadalo iz nje, Kolenc pa da je dodal plin, da je balon spet odneslo v zrak. Ob drugem udarcu v tla je zadel v drevo, izbruhnil je usodni požar. Bilanca poleta je bila tragična, umrli so Izidor Prevodnik in Bojana Groznik z 11-letno hčerko Anjo, zakonca Ema in Peter Zelko ter Erika Ferlan. Deset potnikov je bilo huje poškodovanih, še 14 lažje.
Pristajalo so kot letalo
Miro Kolenc se je na prvi obravnavi branil, da je bilo vreme ob vzletu brezhibno. Tudi ko so se začeli spuščati, je bilo vreme še v redu, potem pa je začelo močno pihati. Mudilo se je s pristankom, a ni šlo za zasilni pristanek, je dejal. Prvi pristanek je bil varen, je povedal, nihče ni padel iz košare, potem pa se je balon spremenil v jadro in veter je vlekel košaro po travniku. Potniki ga niso ubogali, je dejal, in so skakali ven, zato da je balon dobil dodaten zagon. Ob trku v drevo pa je zagorelo... Zaprl je gorilnike, je dejal, in tudi potegnil varnostni ventil, pri tem pa naj bi mu pomagal potnik Uroš Vrbec, ki so ga nekateri drugi potniki imeli celo za kopilota.
A priče vedo povedati nekoliko drugače. Tožilka je vse po vrsti danes spraševala, ali jim je pred poletom Kolenc dal kakšna navodila, kako naj se obnašajo med poletom. »Ne, nobenih navodil ni bilo,« je bil identičen odgovor prič. Dušanka Kumer je šla na polet z balonom s partnerjem. Polet sta dobila kot darilo. »Zjutraj sem pogledala na napravo v hiši, ki je kazala, da bo oblačno s padavinami. Zdelo se mi je čudno, da polet ni bil odpovedan kot že teden dni prej, a sem zaupala pilotu. Organizatorji so malo cincali, a smo vseeno poleteli. Na severozahodu sem videla črne oblake. Kljub temu smo se dvignili na 1300 metrov. Verjetno zato, ker je bilo to pač v programu. Nato pa takoj hitro začeli pristajati. Pristajali smo kot letalo. Prileteli smo na rob košare, mojega partnerja in še dva druga potnika iz našega predela košare je vrglo ven. Potem smo odskakali in se spet dvignili. Zelo visoko, se mi je zdelo. Kakih 50 metrov. Pilot je potegnil za gorilnike. Gledala sem ljudi, ki so obležali na tleh, tudi moj partner je nepremično ležal na tleh. Potem smo še enkrat pristali, odbijalo nas je kot žogo. Del košare je gorel, takrat sem šla ven. Imela sem srečo. Drugi balon, ki je vzletel malo za nami, je prej pristal,« je pričala Kumrova, ki jo je odnesla praktično brez poškodb.
Dodajal je plin
Tudi Igor Avramovič je videl črne oblake še pred vzletom, a je pilotu zaupal. »Stal sem zraven Kolenca, po telefonu je nekaj govoril, očitno je dobil podatke o nevihti. Rekel je, da bo prej končal. Potem smo še 15 minut leteli, nato pa je začel pristajati,« je precej obremenjujoče za pilota že v preiskavi povedal Avramovič. »Butnili smo ob tla, potem pa v neke veje, vmes je dodajal plin. Slišal sem šumenje plina. Ko je košara še rila po tleh, sem začutil, da mi gorijo noge. Spustil sem se in odneslo me je ven. Stoodstotno sem prepričan, da je dodajal plin. Se je pa trudil rešiti situacijo, to se mu je videlo,« je dejal Avramovič. Marjan Frantar ni imel sreče. Dobil je hude poškodbe, več kot pol telesa je imel opečenega, posledice čuti še danes. Na izletu je bil z desetletnim sinom, ki je bil prav tako močno opečen: »Skoraj do konca je bilo vse v redu. Pilot se je večkrat pogovarjal po telefonu, a ne vem, kaj. Šele ko smo pristajali, sem videl, s kakšno hitrostjo drvimo. Rekel je, naj počepnemo, naj se držimo, naj imamo mehka kolena. Po prvem udarcu smo se skoraj ustavili, rekel je, naj ne skačemo ven. Prižgal je ventile in še enkrat smo vzleteli. Potem smo zadeli v drevo, začelo je goreti. Čepel sem na tleh in čuval sina.« Da je prižgal gorilnike po prvem udarcu, je povedal tudi Anton Marjan Buh, ki ga je tudi skrbela črnina na nebu... Videl jo je še pred vzletom. Da je ljudi ven pometalo in da niso skakali sami, je zatrdil tudi Aleš Tavželj.
Kdo je klical koga?
Danes se je pokazalo tudi, kaj je s »kopilotom«. Šlo je za Uroša Vrbca, ki ga je na izlet povabila Barbara Bedenčič, ki je Kolencu pomagala na tleh in bila tudi del zemeljske posadke. Bedenčičeva je na pričanju želela razbremeniti prijatelja Kolenca (zatrdila je, da je preveril vreme, da je kolega v drugem balonu prijavil oba leta in da je vedno pred vzletom potnikom dal potrebna navodila), a ji to ni najbolje uspelo, saj se je zapletla glede tega, kdaj je opazila nevihto in kdaj je na to opozorila po njenih besedah Uroša Vrbca, češ da se ji Kolenc ni oglašal. A je Vrbec dejal, da ga Bedenčičeva med letom ni nikoli poklicala... Bedenčičeva je na koncu pričala, da je nevihto začutila še pred usodnim pristajanjem in da je sporočila: »Bejž'te dol!« Po tragediji je obiskala Kolenca v bolnišnici in ta ji je dejal, da bi raje videl, da bi umrl on.
»Meni je rekel, naj držim za neko rdečo vrvico. Po prvem udarcu sem jo vlekel. Spominjam pa se le še ognja in kako sem ven padel,« pa je dejal Uroš Vrbec.
