Danes se Ljubljane kljub poplavi trgovskih središč v domala vseh večjih mestih še vseeno drži sloves nakupovalne prestolnice, le redko kdo pa se zaveda zgodovine za imeni, kot so Krojaška ulica, Šuštarski most in Usnjarska ulica. Tudi Murgle naj bi dobile ime po nekdanjih nasadih murv. Ta imena pričajo o tem, da imajo krojaštvo, svilarstvo, vrvarstvo, čipkarstvo, suknarstvo in platnarstvo na ljubljanskih tleh dolgo tradicijo.
»Prvega krojača Primosa der Sneyderja zgodovinski viri omenjajo že v 14. stoletju,« razkrije Estera Cerar, muzejska svetnica v Tehniškem muzeju Slovenije. Skupaj z izrednima profesoricama na naravoslovnotehniški fakulteti, Urško Stankovič Elesini in Alenko Pavko Čuden, so to temo dodobra obdelale v knjižici Tekstilne poti po ljubljanskih ulicah.
Njihov cilj je bil pokazati, da je poleg Kranja in Maribora k razvoju tekstilstva močno prispevala tudi Ljubljana. V knjižici, ki je izšla pod okriljem oddelka za tekstilstvo, grafiko in oblikovanje naravoslovnotehniške fakultete, so zastavile tudi približno dve uri dolgo pot, ki poveže 18 točk: od Urbančeve hiše, v kateri je Galerija Emporium, prek Jugotekstila do nekdanje Vrvarne in še delujoče popravljalnice dežnikov.
Krojači prelepo oblečeni
Kot so izbrskale avtorice, se je v 15. stoletju število rokodelcev močno povečalo in trend se je nadaljeval tudi v naslednjih nekaj stoletjih. Cele dneve so delali suknarji in tkalci, klobučarji so izvažali svoje izdelke po svetu, v Krakovem in Trnovem so klekljali, na Koleziji je bila sušilnica lanu, največ dela pa so imeli krojači, čevljarji in krznarji. Slednji so se tudi prvi povezali v ceh, kmalu pa so jim sledili še krojači. Ti so imeli najprej svojo bratovščino, nato pa jim je deželni knez podelil pravice ceha. V naslednjih letih so si pridobili tudi velika posestva in veljali so za enega bogatejših cehov.
»Seveda so se znali tudi dobro obleči, kar pa je zmotilo plemiče. Ni jim bilo všeč, da so meščani enako dobro oblečeni kot oni, zato so v 16. stoletju sprejeli predpise, v katerih je bilo natančno določeno, iz katerih materialov so lahko narejena oblačila za vsak družbeni sloj. Rokodelci so lahko nosili samo oblačila iz blaga, ki niso stala več kot goldinar za vatel. Navadni meščani tudi niso smeli uporabljati zlata, dragih kamnov, žameta, svile, škrlata,« pripoveduje Cerarjeva, ki je pri raziskovanju prevzela pregledovanje arhivskih virov.
A na drugi strani so tudi meščanski obrtniki, vključeni v cehe, ščitili svoje interese. Dosegli so uradni predpis, po katerem so lahko oni prodajali na sejmu dvakrat tedensko, podeželski obrtniki pa le enkrat letno. Delo so si zagotovili tudi tako, da so s predpisi omejili število obrtnikov določene stroke v primestnih občinah.
Na prehodu v 20. stoletje so za boljše veljali krojaški saloni na Kongresnem trgu, Wolfovi ulici ter med univerzo, Križankami in okoli Novega trga, kjer danes najdemo Krojaško ulico. V 30. letih preteklega stoletja se je krojaštvo razširilo še na Cankarjevo, Slovensko cesto in del Miklošičeve ceste, medtem ko so saloni na vpadnicah oblačili manj premožne in obiskovalce iz ruralnega zaledja.
Žene profesorjev slabe stranke
Ženske so seveda morale znati šivati, plesti in popravljati oblačila, a krojaška obrt je bila domena moških. »Poklic šivilje se v avstro-ogrskih deželah pojavi v drugi polovici 19. stoletja. Šele od takrat so lahko postale pomočnice, vajenke in imele svoje delavnice, pred tem pa so lahko šivale samo doma,« pojasni Cerarjeva.
Toda že kmalu za tem, ko so ženske vstopile v poklic, vanj prodre tudi šivalni stroj. Z njim se je potem razmahnilo konfekcijsko izdelovanje oblačil. »Krojač ali šivilja sta naredila morda 30 vbodov na minuto, šivalni stroj pa več tisoč. Napredek je bil res velik. Trgovci so organizirali tudi brezplačne tečaje,« pove zgodovinarka Estera Cerar. Najprej se je konfekcija uveljavila pri izdelovanju moških srajc in ženskih bluz, nogavic in otroških izdelkov. A množično izdelana oblačila višjim slojem niso dišala, kar je šlo na roko krojačem in šiviljam. A se račun ni vselej izšel.
»Šivilje so se bale recimo profesorjevih žena, ker so vedno zamujale s plačili. Pri hiši je bilo namreč manj denarja, ampak vseeno so morale biti tako kot vsi višji uradniki lepo oblečene. Še vedno je veljalo, da morajo biti družbeni sloji različno oblečeni, pa nismo bili več v srednjem veku. Tovarniška delavka ni smela biti oblečena kot gospodična, ker so jo javno zasmehovali, za premožnejše moške pa je veljalo, da naj bi si kupili tudi po štiri obleke na leto,« še povzame Cerarjeva in doda, da so o tem, kaj je modno, izvedeli predvsem iz revij z Dunaja.
Izguba jugoslovanskega trga usodni udarec
Po prvi svetovni vojni, ko tovarne niso imele materialov, so si obrtniki spet opomogli, a ne za dolgo. Tekstilne obrti je izrinila industrija in sledilo je novo obdobje. Ljubljanska tekstilna zgodba se je začela s Pletenino na Zaloški cesti, ki jo je iz nekdanje tovarne sukna industrialca Fidelisa Trpinca na višjo raven dvignil podjetni Dragotin Hribar. Na mestu današnjega Mercator centra Šiška je stala Dekorativna, ki je slovela po žakardskih tkaninah za pohištveno industrijo. Rašica je nastala iz predvojne delavnice za izdelovanje čipk Antona Osenarja v Tacnu, sledile so Angora, Tonosa – Tovarna nogavic Savlje, Velana, Modna konfekcija Krim, Vrvar...
Ta imena dokazujejo, da je bila tudi Ljubljana nekoč tekstilno mesto. Žal pa so tako kot veliko slovenskih tekstilnih tovarn končala v stečaju že sredi devetdesetih let. Pred vstopom v novo tisočletje se je na Gospodarskem razstavišču odvil tudi zadnji sejem mode. Ta je bil eden ključnih jugoslovanskih sejmov, ki je Slovence seznanil z modnimi novostmi. Na njem so bile zastopane vse kultne blagovne znamke, ki jih danes večinoma ni več, a njihov sloves ostaja. »Oblikovalke so res zasluženo dobile marsikatera priznanja za življenjsko delo, to je večna moda,« sklene profesorica Pavko-Čudnova, ki je fascinirana na tem, kako ti izdelki iz osemdesetih let še vedno žanjejo navdušenje.
