Leto 2016 bo zagotovo ostalo v spominu kot najbolj tragično leto v svetu glasbe. Glasbeni svet je ne glede na stopnjo lokalne, regionalne, celinske ali planetarne popularnosti zapustilo precejšnje število glasbenikov, ki so s svojim izjemnim opusom zaznamovali glasbena, politična in družbena poglavja v življenju poslušalcev. Poslušalcev, katerih navade so se rapidno spremenile, tako da smo bili tudi v letu 2016 priča strmoglavemu upadu naklad kompaktnih cede plošč na eni strani in absolutni prevladi internetnega streaminga, ki je s svojo dostopnostjo, nizkimi cenami in hitrostjo pretoka glasbenih vsebin omogočil takšno preobilnost glasbe na majhnem prostoru, da so se nam tudi klasične fonoteke zazdele kot nekakšen relikt preteklosti. Toda to je le zadnja črta, ki loči popularno od populizma, kajti na neki tretji strani absorbiranja in dojemanja glasbe se je vtihotapil tudi podatek, da se iz leta v leto povečuje število izdanih in prodanih vinilnih plošč. Ali gre za retroaktivnost ali zgolj za nostalgičen trend, bo pokazala prihodnost glasbe.
Na tujem leto Bowieja in sester Knowles
Glasba bo vsekakor dosti lepša kot dejanskost časa, ki ga živimo. V dokaz tega nam je po izboru večine relevantnih glasbenih poznavalcev ena najboljših plošč leta 2016 Blackstar. Petindvajseti in hkrati zadnji album večnega kameleona popularne glasbe Davida Bowieja, ki nam je razkazal vse brazgotine na svojem obrazu, a le kot metaforo neuničljivosti človeškega duha, ki se je znašel pred usodnim vprašanjem o lastnem bistvu in obstoju. J'suis David Bowie. Da bo to bistvo in obstoj v veliki meri (so)odvisno od glasbe, ki jo poslušate ali berete, so se nam potrudili dokazati odločevalci švedske akademije, ki so večnega trubadurja Boba Dylana okronali z Nobelovo nagrado za književnost. Bowie in Dylan sta dva največja mejnika glasbenega leta 2016, a nič manj za njima ne zaostajajo niti Leonard Cohen s svojim liturgičnim posvetilom You Want It Darker, Nick Cave & The Bad Seeds s svojo rekapitulacijo samega sebe na albumu Skeleton Tree, The Rolling Stones s poživitvijo samih sebe in posvetilom svojim bluesovskim koreninam albuma Blue & Lonesome, Radiohead s tesnobno protestnim albumom A Moon Shaped Pool…
Popularnost slednjih nikoli ni bila dvomljiva, ker je vsebinskost njihovih glasb s sabo vedno prinašala glasbeno sled, ki ne zbledi s časom. Dosti bolj neizprosen boj za številke je potekal znotraj glasbe, ki si lasti etiketo popa. Na eni strani premočrtno zavezana planetarnemu uspehu Adele in na drugi strani iz albuma v album bolj in bolj pogumna in ozaveščena Beyonce. Adelin album 25, ki se je pojavil v izteku leta 2015, je bil nepremagljiva ovira na lestvicah za marsikaterega starega in novega člana družbe širnega popa v minulem letu; na drugi strani si je Beyonce privoščila album, ki le z imenom Lemonade namiguje na brezbrižno sproščeno osvežitev, je pa vse drugo, kar lahko tišči in zaznamuje jezno žensko. Čisto nasprotje tistega, kar je pripravila njena sestra Solange Knowles na svojem tretjem albumu A Seat At The Table, ki je za podpisnika teh vrstic tudi najboljši pop album leta 2016. Gre za tenkočutni pop manifest, ki se sliši, kot da bi ga ravnokar našli na podstrešju in z njega odpihnili prah preteklosti, a hkrati dovolj sodobno, živo, igrivo, samozavestno in kakopak roots. Če ne dobi grammyja, vedite, da je posredi huda kuhinja, v kateri kuhalnico vihti nihče drug kot njena bolj popularna sestra.
V Sloveniji najboljši Matter
Domače glasbene koordinate znotraj popularne godbe bi lahko določili sila enostavno: Tanja Žagar, Laibach, Jan Plestenjak, Nina Pušlar. Vsak je zgodba zase in nikakor ne moremo reči, da je njihov vseslovenski uspeh prišel čez noč. Z izjemo skupine Laibach, ki je nadgradila domači uspeh z nadvse uspešnimi in odmevnimi koncertnimi uspehi v tujini, se zdi, da je krona, dve ali tri vseh naštetih nastop s klasičnimi glasbeniki, simfoniki in orkestri. Moram priznati, da ne glede na svoje osebne simpatije do tovrstnega preigravanja popularnih viž ostaja dejstvo, da se šele ob sodelovanju s simfoničnimi orkestri sliši in vidi, kdo je resnično pevka oziroma pevec. Kdo resnično poje. Tukaj niso več v oporo radijske rotacije singlov, niti skladbe, ki nam zaradi reklam gredo v uho, grlo in pljuča. Zapolnijo telo in duha, kot so nam jih lahko zapolnili Izštekanih 10 – Sounds Of Slovenia. Slednji je najboljši dokaz in opomnik za tiste, ki povsod v medijskem etru slišijo le tujerodno glasbeno govorico, da je domača glasbena prihodnost še kako svetla. A ob vsej spoštljivosti do naše glasbene preteklosti bi si upal trditi, da tudi sveta. Kajti ne le ta trenutek, temveč tisti jutri bi želel živeti v okolju, kjer nastaja tovrstna domača godba. Ali kot pravita Uroš Buh in Eva Hren v istoimenski skladbi iz kataloga Sounds Of Slovenia – Naj traja!
A če bi že moral izbrati domači album leta, bi se brez zadržkov odločil za Amphibios kamniškega tričlanskega kolektiva Matter. In to ne le da bi s to izbiro hotel kljubovati tujerodnim glasbenim smernicam, novodobnim žanrom in sodobnim produkcijam, temveč zgolj zato, da bi se počutil ob albumu Amphibios trdno na tleh na svoji zemlji. Matter ne predstavljajo generacijskega prepada. Da se tako virtuozno poigravajo z dandanašnjim dojemanjem sveta skozi virtualni svet aplikacij za zmogljive telefone, ni nič drugačnega kot naše vsakodnevno friziranje virtualnih profilov na spletnih stičiščih, kjer se vsake toliko časa (po)družimo in kakšno rečemo ter nastavimo svoj najlepši, fotošopiran obraz. Sami ali v družbi. Matter so v dobri stari maniri nekoč protestno punkovskih časov ravno toliko drzni, jezikavi in kritični. Ne ponujajo nam odpustkov, tudi moralizirajo ne preveč. Niso guruji, toda njihova pripoved je tako subrealistična, da boš, če jim dovolj pozorno prisluhneš, Kamniške Alpe lahko videl tudi v popolnoma oblačnem in meglenem vremenu. In to še kako šteje za nekoga, ki šele (morda) bo nekoč igral s simfoniki.
Čakamo na Marilyna Mansona
Prvi dan v novem letu 2017 nas je že razveselila nova studijska izdaja Reflection, ki jo podpisuje Brian Eno. Že lansko pomlad smo bili priča mini albumu The Ship, ki je kljub zavidljivi starostni kilometrini pri Brianovih 69 letih predstavljal glasbenikovo ustvarjalnost kot že dolgo ne. Album Reflection je Enova apologija potovanja v samo bistvo zvoka in sozvočja.
Od tistih, ki naj bi jih najbolj nestrpno pričakovali iz studijskih valilnic zvoka in besede, bi še posebej izdvojil dve diskografski izdaji. 14. februarja bo izšel album SAY10, ki ga podpisuje nekoč prvi enfant terrible anglosaške glasbene poloble – Marilyn Manson. Album je toliko skrivnosten kot gospodarski program novega ameriškega predsednika in bo prav zanimivo slišati in videti, do kam seže novodobno pojmovanje 1. ameriškega amandmaja, vsaj kar zadeva popularno glasbo. Tisto, kar najbolj pričakujemo generacijsko, pa je album Damage And Joy nikoli pozabljenih The Jesus And Mary Chain, ki se glasbeno vračajo po skoraj dveh desetletjih, da bi okarakterizirali novo otoško stvarnost. Ali bo mesto za romanco na Škotskem ali v East Kilbrideju, od koder prihajata motorja skupine, brata Jim in William Reid, bomo še videli in slišali.
