S precejšnjo mero verjetnosti je mogoče domnevati, da se bo »povprečna Slovenija« prej ali slej spet znašla v snegu, »ki ga hudiči spet niso splužili«, ali pred zoženjem, »ki so si ga cepci omislili sredi turistične sezone«. Premožni in malo manj, visoko in poklicno izobraženi, državni uradniki in javni uslužbenci ter zaposleni v javnem sektorju in espeji, pa brezposelni in upokojenci, mladi in stari. Drugače rečeno: železničarji in zdravniki, luški delavci in profesorji, kovinostrugarji in davkarji, uslužbenci na okencih upravnih enot in celo »tajkuni« (kolikor jim zdravje dopušča upravljanje avtomobila). Vsi tisti, kratko malo, ki so »krivi«, da v tej državi »nič ne deluje, kot bi moralo«.
Ironija, kaj? Davkar, zaradi katerega ste morali trikrat na Furs, ker vam ni znal že prvič povedati, kaj bi rad, je morda lani za vami tipaje vozil po debelem snegu. Zdravnik, ki vas je na pregled naročil za letos jeseni, je bil nemara tri avtomobile za vašim. »Tajkun«, ki se po treh stečajih (v katerih je šlo po zlu 350 delovnih mest) prevaža na visokih kolesih in se mu je mudilo na pregled v zasebno kliniko, je morebiti korakoma vozil vštric z vami po odstavnem pasu. In tako naprej. Vse do železniškega postajenačelnika, zaradi katerega so nekateri ta teden sedeli v vlaku eno uro več. Ker je šel »na malico«. Kot so bili lansko zimo »na malici« najbrž darsovci. Kot so bili konec lanskega junija in v začetku julija delavci v Luki Koper. Kot so bili decembra zdravniki. Ne pa tudi policisti lani januarja; oni so morali po zasebni dolžnosti uradno preveriti ministra.
Tole je malce »zgoščeno«, zato pa tudi nazorno. Seveda imajo postajenačelniki pravico, da so nezadovoljni z načinom, kako naj bi jim uprava »poračunala« malice, a za izražanje tega nezadovoljstva obstajajo razmeroma jasno napisana pravila. Nenapovedano pustiti vlake stati in v njih potnike, ki ne morejo imeti pojma, kaj se dogaja, ni v skladu s temi pravili. Tudi lanski »luški spontani upor« z blokado pristanišča ni bil. Morda je bilo oboje »pravično« (ali pa vsaj upravičeno), pravno pa je bilo hudo vprašljivo. In če so zdravniki s stavko v skladu s pravom izsilili »pravičnost« zase, to še ne pomeni nujno, da jim je vlada »družbeno pravično« popustila. O škofjeloških policistih razmislite sami.
Ne gre za poigravanje s pojmoma pravičnost in pravo, temveč za poskus, da bi razlikovali med njima in posamična dejanja videli v družbenem kontekstu. Družba, slikovito rečeno, ne more delovati po načelu: če si ti meni trikrat naročil prinesti papirje, boš ti naslednjič trikrat delal tehnični pregled. Niti ne po načelu: kaj me briga, če bo nekdo zamudil k zdravniku, drugi v službo in tretji v šolo, malica – oziroma takšen »obračun«, kot meni ustreza – je moja pravica, zato naj vlaki stojijo. Ali, nemara malce manj jasno: nam ustreza takšna Luka Koper, kot je in kakršno vodstvo ima, kdor hoče kaj spremeniti, mora odstopiti, če ne Luke Koper ne potrebujemo več, škodo pa pripišite sebi.
Morebiti je to karikirano, a vprašajte se, ali je slovenska stvarnost res tako daleč od teh ponazoritev. Prav, če niste nikoli izkoristili znanstva za to, da ste pri zdravniku takoj prišli na vrsto, če niste nikoli parkirali na pločniku ali prostoru, predvidenem za invalide, in če niste nikoli terorizirali učitelja s tem, da hoče vaš otrok na elitno gimnazijo, potem morda res vse to dojemate kot pretiravanje. A pomislite še enkrat: ste prepričani, da nikoli niste bili »nedolžna žrtev« te stvarnosti? Vam ni nikoli »zavrelo«, ker si je nekdo samovoljno vzel »pravico«, gmotno korist, pooblastilo…, nekaj, kar je v vsakem pogledu družbeno neutemeljeno šlo v vašo škodo?
Seveda vam je, vsem nam je. Celo tistim, ki si najbolj brezobzirno prizadevajo pridobiti korist, gmotno ali kakšno drugo, na račun tretjih. Toda družba, kjer je preveč posameznikov in družbenih skupin zaposlenih predvsem s tem, kako nekoga izigrati ali izsiliti ali kako nečesa ne storiti in tako pridobiti korist, prej ali slej konča kot družba ničelne vsote. Količina dobrin in kakovost življenja stagnirata, ker se premalo ljudi ukvarja s tem, kako s skupnimi močmi ustvariti nekaj za vse »dobrega«.
Stara modrost pravi, da v družbi, v kateri formalni kanali (komunikacija, odločanje, izvedba) ne delujejo, toliko bolj delujejo neformalni. Vključno s korupcijo, nepotizmom in podobnimi »pojavi«. Slovenija je tipičen primer tega. Še huje. Tudi tam, kjer je bilo nekaj odločeno na formalni ravni, glede malice postajenačelnikov, denimo, v pogajanjih med sindikati in upravo, se nekomu ne zdi nič narobe, če za pridobitev »pravice«, za katero misli, da mu »pripada«, ubere še neformalno pot. Če, naravnost rečeno, izsiljuje.
Ker samo tako je v Sloveniji mogoče nekaj doseči? No, počakajte na prvi sneg. Ko bodo spet krivi drugi. Ne vi.
