Ko pa me je pred dnevi poklical Rok Vevar in me povabil na pogovor o Matjažu Vipotniku, ki ga organizira Slovensko mladinsko gledališče, sem se z rahlim pritiskom kepe v grlu spet usedel k zaprašenemu kupu. Iz neke kuverte se je kaj kmalu stresel šop fotografij, posnetih pred mnogimi leti v Vipotnikovem takratnem ateljeju (on ga je vedno imenoval »biro«) na Mestnem trgu 17, med papirji pa sem v neki mapi po metodi slepe kure našel tudi odločbo (»rješenje«) št. Kr-10/82 Okrožnega sodišča v Zagrebu z dne 30. septembra 1982 o prepovedi plakata za uprizoritev Filipčičevih Ujetnikov svobode, ki sem jih režiral v SMG.
Mestni trg 17 ostaja v mojem spominu prostor najlepših srečevanj, dolgih posedanj in vročičnih debat, včasih tudi za kanček prepirljivih (čeprav so bili to prijazni prepiri), o predstavah, ki smo jih snovali, o scenografskih rešitvah, o plakatnih subverzijah, o formi gledališkega lista in drugih elementih oglaševanja predstav, ki smo jih vedno šteli za nujen in integralen del njihove estetike. Seveda tudi o stvareh sveta okrog nas, o umetnosti, največ pa o življenju, ki je bilo takrat še kar prijazno z nami. Če se je po več urah razpoloženje razvilo v pravo smer in doseglo ustrezno temperaturo, je Matjaž segel po fotoaparatu in dokumentiral kak tak symposion. Dušan Jovanović, Marko Slodnjak, Dušan Pernat, Matjažev tedanji asistent Miran Mohar, na fotografiji, ki mi je ostala, tudi zagrebška kostumografinja Doris Kristić, naša dolgoletna sodelavka in draga prijateljica… Če izvzamem svojo malenkost – same legende. V tistem ateljeju je Dragan Živadinov kmalu potem postavil svoje prve gledališko-diverzantske zasede, da, na Mestnem trgu 17 je bil takrat doma zeitgeist…
Vsebino tistih druženj sem že zdavnaj pozabil, ostal pa mi je živ, tako rekoč telesni spomin na njihove atmosfere in seveda zavest o njihovi siloviti formativni vlogi za moja življenjska in poklicna učenja. Nekoliko bolje pa se spominjam septembrskega popoldneva 1982, ki je potem trajalo tja v pozni večer, ko smo se odločili za idejo plakata, ki ga je Vipotnik koncipiral in v grobem pripravil za Ujetnike svobode. Ne vem, ali je bila ideja izvorno njegova, ali pa mu jo je kot duhovito »zajebancijo« bolj v šali kot zares sugeriral Jovanović. Kakorkoli: ko je Vipotnik iskal znak, ki bi naslovno sintagmo Filipčičeve drame pretvoril v udarno likovno metaforo, se je »spomnil« tedanjega jugoslovanskega grba; v njegovem središču je stala kompozicija šestih prižganih plamenic (republik), ki so svoje posamične plamene združevale v enoten ogenj, v gesamtkunstwerk, ki je simboliziral bratstvo in enotnost, nedotakljivo svetinjo vladajoče ideologije in njenega režima. Vipotnik si je za naš plakat »izposodil« prav to kompozicijo, le da ji je dodal šest rok, ki v visoko dvignjenih pesteh držijo tiste plamenice, in jih povezal z debelo verigo. Bil sem navdušen, vedel sem, da bo to najboljši plakat, ki je bil kadarkoli narejen za kakšno gledališko predstavo. Matjaž pa je vmes podvomil in me prepričeval, da je zamisel morda le preveč »na prvo žogo«, ter me po večurni debati, v kateri sva v neskončnost tehtala argumente za in proti, sitno vprašal, ali si res želim oditi v zapor. Vmes je po telefonu govoril tudi z Jovanovićem, ki je bil v Ameriki na gostovanju z Ristićevo uprizoritvijo njegove Osvoboditve Skopja; naj se ne »zajebavamo«, mu je menda rekel in plakat odločno odsvetoval. A se nisem dal; vztrajno in že kar obsedeno sem izumljal razlage, s katerimi bi ga prepričal, da je nazadnje popustil. Mudilo se je, premiera je bila pred vrati (22. 9.), tudi Matjaž je navsezgodaj zjutraj naslednjega dne potoval v ZDA, da bi se pridružil Ristićevi turneji, v ateljeju je zato že čakal človek, ki je še isto noč osnutke odpeljal v Zagreb, kjer so nam v tiskarni Študentskega centra za majhen denar tiskali plakate. Ko sem okrog desetih zvečer odšel, osnutki še niso bili narejeni, zato tistega plakata nazadnje sploh nisem videl, ne takrat, ne pozneje. Kajti naslednjega dne smo namesto plakatov (da, tako se je delalo takrat, čez noč) v Mladinskem prejeli telefonski klic, s katerim so nas zagrebški tiskarji obvestili, da so ponoči dobili »obiske«, ki so zasegli vso že natisnjeno naklado, z Matjaževimi osnutki in tiskarskimi klišeji vred, in da je tamkajšnji javni tožilec plakat prepovedal.
Sodba, ki jo je konec meseca izdal oddelek za kazniva dejanja (»krivični odjel«) Okrožnega sodišča v Zagrebu, je bila v primerjavi z obtožnico presenetljivo mila; zadovoljila se je s prepovedjo distribucije in uničenjem celotne naklade, osnutkov in tiskarskih klišejev ter postopek zaključila. Moje ime v odločbi ni omenjeno, Vipotnik in Slodnjak, ki sta bila zaslišana, slednji kot predstavnik SMG, sta si zelo prizadevala za to, ker sta vedela, da imam v žepu poziv na skorajšnje služenje vojaškega roka. Ko sem čez teden ali dva odpotoval v Beograd, je zgodba o plakatu kot zloslutna senca potovala za mano in me konec pomladi naslednjega leta tudi dohitela. Ni bilo prijetno, a sem se spet izmazal brez hujših posledic. Saj sploh vedel nisem, po kako nevarnih robovih sem takrat trmasto in vsemu navkljub pohajkoval.
