Pa da ne bo pomote. Stavka je legitimen način boja za delavske pravice in tudi filharmoniki se upravičeno borijo za svoj prav. S tem ni nič narobe, zavedno delavno ljudstvo bržkone vsako stavko podpira, podpiram jo tudi sam. Ampak dolgočasnost in neinovativnost pa filharmonikom resnično zamerim. Imeli so enkratno priložnost, da se izkažejo na svojem, ustvarjalnem področju. Pa nič.
Kaj so naredili? Ko je šlo že vse narobe in ko so bili najprej celo že malo uslišani, nato pa spet niso bili uslišani glede svojih zahtev po odstranitvi dirigenta Lajovica in direktorja Damjanoviča, so se odločili za zaostritev stavke in meni nič, tebi nič – odpovedali tradicionalni novoletni koncert v Cankarjevem domu. Niti tja niso prišli. Ostali so na delovnem mestu v Filharmoniji, zaigrali Lepo modro Donavo in sporočili, da nadaljujejo s stavko. Drugega nič.
Pa tako priložnost so imeli, da se izkažejo. Kaj bi lahko storili? Recimo, lahko bi prišli na koncert, se usedli na svoje stole, prijeli glasbila v roke, počakali na prihod dirigenta, počakali, da ljudje nehajo ploskati osovraženemu maestru, počakali, da le-ta v roke prime paličico, zamahne z rokico navzgor, globoko vdihne in… potem bi začeli uglaševati svoje inštrumente. Saj veste – tisti znani cigu migu, ki ga je mnogim skladateljem menda celo bolj ali manj uspešno uspelo uglasbiti. Pa bi bil hec. Tak kot malo Montyja Pythona. Vsi bi se malo smejali, Lajovicu bi bilo nerodno kot še nikoli, vodja stavkovnega odbora bi vstala, povedala, da so na ta način pokazali, da stavkajo, povedala bi še, zakaj stavkajo, in nato bi lahko celo nadaljevali s koncertom. Po svoje ali pa pod taktirko dirigenta. Vseeno. Cela Slovenija bi poročala o duhoviti potezi muzikonterjev, uvrstili bi se na naslovnice časopisov in v prve minute televizijskih poročil. Pa nič.
Lahko bi, po poprej opisani rutini – prihod, sedenje, dirigent, dvignjena paličica – obnemeli. Počakali minuto ali dve, da bi bilo dirigentu, ki ga tako zelo ne marajo, pošteno nerodno, da bi direktor v prvi vrsti rdečil od besnenja in sramote in nato – nadaljevali koncert sami. Ne ozirajoč se na mahanje dirigenta pred njimi. Da ne bo pomote – gre za vrhunske glasbenike, ki nekaj Straussovih polk in valčkov in kakšnega lahkotnega Mozarta zaigrajo sami brez dirigenta brez kakršnihkoli težav. Saj se spominjate tistega novoletnega koncerta bolj znanih dunajskih filharmonikov, ko je ostareli maestro Herbert von Karajan še komaj stal pred filharmoniki, zgolj zamahnil z roko in potem čakal, da so Modro Donavo in vse preostale igrali virtuozi kar sami. Naši bi tudi zmogli. Pa nič.
Lahko bi – po poprej opisani rutini – vstali, povedali gledalcem, da stavkajo, in vse skupaj povabili na Trg republike, kjer bi igrali za njih in še za vse naključno mimoidoče. Sami in brez dirigenta. Ali pa bi dirigentsko paličico v roke prijel njihov oboist Matej Šarc, ki bo, kot sem bral v časopisih, v kratkem oddirigiral koncert ali dva. In bi lepo začeli s Po lepi modri Donavi, nadaljevali z Radetzky maršem in končali z Bandiera rossa. To bi bil šele uspeh! Glede odmevnosti v javnosti, mislim. Pa nič.
Tako pa so enostavno prenehali delati. Kot žerjavisti v Luki Koper. To je raven naše kulture. Še prometniki na ajzenponu imajo več domišljije. Saj veste, to so tisti, ki z loparčkom mahajo in vlake naprej spuščajo. (Podobnost z dirigiranjem je tu povsem naključna.) Ti so ugotovili, da sicer imajo denar za malico, nimajo pa časa zanjo. In so se družno odpravili na – malico. Vlaki pa so stali na tirih in si nakopali precejšnje zamude. No, filharmoniki, tako se štrajka!