Tudi sam, jasno, nisem slep. Vidim, kako sloni na ograji, in vidim tudi vse preostale njegove bolj ali manj bizarne objave, s katerimi še naprej lovi vse tiste volilce, ki jih je prepričal v prejšnji kampanji; vidim, skratka, vse tiste prijeme, s katerimi sta on sam in njegov piarovski štab odprla teren, na katerem brenka in po slovensko zajtrkuje tudi premier Miro Cerar. A v nasprotju z mnogimi starimi in novimi kritiki, ki se nikoli ne bodo naveličali raznoraznih parodičnih duhovitosti in ki bodo za potrebe svojega užitka škandaloznost iskali tudi tam, kjer je ni, tudi nisem gluh.
In dejansko, da bi zaznali Antipahorja, je nujno treba vklopiti ušesa in si zavrteti nedavni intervju na prvem programu Radia Slovenija. V njem Pahor ne zveni le povsem drugače, kot je videti on sam, ne zveni le kot popolno nasprotje tega, kar je sam napravil iz funkcije predsednika, ne zveni le kot odmev prav tistega bivšega predsednika, s katerim je opravil na prejšnjih volitvah, temveč zveni tudi mnogo bolje od ogromne večine slovenskih politikov. Zveni smiselno, informirano in tehtno – in čeprav še naprej uporablja svoj znameniti predpreteklik in druga slogovna okrasja, je v njegovem govoru šokantno malo avtomatiziranih politično-birokratskih fraz, ki zaznamujejo nastope preostalih dveh »predsednikov«, tako Mira Cerarja kot Milana Brgleza, šokantno malo trenutkov, ko dobimo občutek, da nas nagovarja oblast, maskirana v avtonomno politično osebnost.
Prav v tem tonu zazveni tudi njegova kritika žice na meji s Hrvaško: »Mislim, da bi lahko žičnato ograjo odstranili, glede na to, da begunskega vala, tako kot je bil v lanskem letu, v nekaj dneh ne gre pričakovati. Če in kolikor bi Turčija odprla meje za begunce, česar, spet, v kratkem ne gre pričakovati, potem je dovolj časa, da se morebiti poseže po tem ukrepu, po žičnati ograji ali drugih ovirah za obvladovanje begunskega vala. Sicer pa mislim, da bi bilo koristno dvoje. Zdaj, tudi v luči pričakovane odločitve arbitražnega sodišča, truditi se za čim boljše odnose z Republiko Hrvaško in za dogovor, da si bomo v času morebitne nove begunske krize vsi pomagali. (...) Dopuščam možnost, da bi se tak begunski val znova zgodil, dopuščam možnost, da bi bili znova potrebni taki ukrepi, kot smo jih že bili sprejeli, morda celo novi, a mislim, da bi se morali bolj truditi za to, da bi v naši soseščini okrepili zaupanje in prijateljstvo. Vem, da je to težko, vem, da bo še težje zaradi pričakovane odločitve arbitražnega sodišča, vendar je moja vera v mir in varnost najpomembnejša za moj pogled na prihodnost Slovenije.«
V teh besedah sicer ne bomo našli kakšne radikalne progresivne pozicije, navsezadnje Pahor tudi ne nasprotuje konceptu žice kot take – a vendarle jo vrača v funkcijo izrednega ukrepa, za katerega ta trenutek pač ni nobene, še tako paranoične potrebe, ter se, kar je morda še bolj pomembno, izogne temu, da bi pomožne argumente za njeno ohranitev iskal v odporih lokalnega prebivalstva proti begunskim centrom (češ, čeprav smo jo postavili mi, oblast, žica na meji stoji zato, ker jo je medtem vzljubilo ljudstvo, ki je proti njej sprva protestiralo).
A seveda, ob dejstvu, da tudi v preostanku intervjuja deluje nenavadno trezno, se hitro pojavi očitek, da je tudi to le ena od njegovih poz, v osnovi popolnoma enakovredna vsem preostalim pozam, očitek, ki svoj podaljšek dobi v oceni hipotetičnega protikandidata, da gre pri tem za golo nabiranje političnih točk. Ali je Pahorjeva preobrazba rezultat iskrene streznitve ali le pragmatičen nasledek njegove ugotovitve, da bo, če bo šel čez rob (umetnega) populizma, na volitvah izgubil, je težko soditi – in dejansko niti ni bistveno. Tudi če zgolj igra, tudi če se je odločil, da bo politične točke nabiral tudi v levi javnosti, je to za nas lahko samo dobro. Če bi Pahor vztrajal v svojem dosedanjem kurzu, bi bile vse možnosti slabe. Bodisi bi še enkrat zmagal in utrdil prepričanje, da je bil že ves čas na pravi poti, bodisi bi ga premagal kandidat ali kandidatka, ki bi ga ali bi jo za volilce izbrala sedanja oblast – leva javnost pa bi se s svojo parodično kritiko pustila vpreči v ta projekt. Nasprotno je v situaciji, ko je Pahor razširil koordinate predsedniške bitke, možno prav vse – tudi Antipahor, ki ne bi bil Pahor.
