Na razstavi Barvni lesorez na Dunaju okoli leta 1900 je na ogled okoli sto del, večinoma iz lastne zbirke Albertine, ki hrani eno najbogatejših grafičnih zbirk na svetu: kar milijon grafičnih listov in okoli 65.000 risb. Predstavljena je peščica umetnikov, izmed katerih jih je danes večina širši javnosti razmeroma neznana. Javnost iz časa okoli 1900 jih je namreč poznala predvsem po ilustracijah v tedanjih revijah in časopisih, v katerih so odslikavali in hkrati soustvarjali likovnega »duha časa«. Izmed predstavljenih umetnikov sta danes še najbolj znana Koloman Moser in Carl Moll.
Grafik in oblikovalec Moser (1868–1918) je bil soustanovitelj dunajske secesije in Dunajskih delavnic. Na tej razstavi ga predstavlja serija grafičnih listov s tremi ženskimi liki, mojstrovin ekspresivne stilizacije. Moll (1861–1945), sicer znan tudi kot očim Alme Schindler - Mahler, legendarne femme fatale 20. stoletja, je bil eden najvidnejših slikarjev svojega časa, sloveč predvsem po mestnih vedutah, med drugim pa kot vodja galerije Miethke – prav tiste, v kateri so se slovenski impresionisti predstavili širšemu svetu. Tega izrednega umetnika so v relativno pozabo pahnili predvsem njegovo osebno življenje in politične izbire; bil je vnet simpatizer nacistov in je aprila 1945 naredil samomor. Na razstavi je predstavljen z enajstimi mestnimi vedutami, večinoma upodobitvami hiš, kjer je živel Beethoven. Subtilni barvni poudarki, zlasti rumene, prežarevajo njegove mestne krajine s skoraj nadnaravnim sojem.
»Odkritje« razstave: Jungnickel
Osrednji poudarek razstave (in za sodobnega gledalca morda največje »odkritje«) so dela Ludwiga H. Jungnickla (1881–1965), ki je slovel predvsem po osupljivih stiliziranih upodobitvah živali, v katerih je – kot še pri marsikaterem umetniku tistega časa, med drugim pri večini predstavljenih na tej razstavi – razviden vpliv japonskih lesorezov. Njegovi papagaji, tigri, flamingi po dekorativnem učinku (sicer značilnem hotenju secesije) ponekod – tudi namenoma – spominjajo zdaj na skice modnih oblikovalcev, zdaj na cvetlične aranžmaje, hkrati pa mojstrsko izražajo gibnost upodobljene živali. Jungnickel je predstavljen tudi z nekaj krajinami in posebno zanimivo, dinamično upodobitvijo teniške partije.
Nič manjše odkritje za širšo javnost niso drugi umetniki s te razstave: Carl Moser s svojimi upodobitvami ljudi Bretanje in Tirolske, krajinar Josef Stoitzner z upodobitvami »tišine gora«, na Češkem rojena portretista Max Kurzweil in Emil Orlik (ta je bil eden redkih, ki so potovali na Japonsko in se japonske umetnosti lesoreza naučili tam), Karl Anton Reichel s skoraj šokantno »modernimi« akti in Franz von Zülow s svojim estetskim markantnim raziskovanjem možnosti lesoreza. Razstava, ki bo na ogled do 15. januarja, torej ponuja razmeroma kratek, a poglobljen in izredno zanimiv pregled estetskih hotenj, ki so sooblikovala »zlato dobo« dunajske in avstrijske grafike.