Že oktobra nabran mah
Tisto jutro, ko sva bila tam s fotografom, so bile jaslice v cerkvi še prekrite s belo rjuho. Brat Damjan Kern je mrzlično iskal pesek, da bi ga nasuli na dvorišče pred gorenjsko hišo v jaslicah, Zlato Petrovčič je spretno nameščal skalo pred votlino, v katero bodo ob polnočnici položili novorojeno dete. Z delom so v resnici začeli že oktobra, ko so v kočevskih gozdovih nabrali mah, ga skrbno posušili, a tako, da je še vedno lepo zelen. Nato so skupaj naredili načrt jaslic in se lotili tehnične izvedbe. Pod jaslicami je namreč pravi računalniški komandni center, s stotinami metrov električnih žic, saj računalniški program upravlja osvetlitev, spuščanje angelca, kroženje vode. Kljub temu so osrednji del jaslic velike bavarske jaslične figure, ki jih bodo v votlino preselili iz Muzeja jaslic, ki stoji tik ob cerkvi in je od pretekle sobote, ko so ga odprli, prava atrakcija.
»Zbirka jaslic pri nas je nastala spontano,« je dejal pater Robert. Zbirati jih je začel pater Leopold Grčar, ki je leta 2001 tudi uredil prvo muzejsko razstavo jaslic. Pred dvema letoma so se odločili, da bodo muzej preuredili. Zdaj je razstavljenih 300 jaslic, a jih imajo še več. Najbolj zanimivo – in simbolično – pa je, da je muzej v nekdanjem hlevu, kjer so še konec devetdesetih let bivale krave. »Kdo bi si pred dvajsetimi leti mislil, da bodo v štali jaslice,« je večkrat skoraj začudeno ponovil pater Robert. V muzeju so vse mogoče jaslice, take iz lego kock, čokolade, take s pravim saharskim peskom, umetniške, kartonaste, tiste, nastale v zaporu, ne manjkata pa niti bogkov kot in čisto na koncu še prikaz votline iz Greccia, kjer je Frančišek Asiški leta 1223 postavil prvo uprizoritev Jezusovega rojstva, pramater vseh sodobnih živih jaslic. »Tam, kjer so se začele jaslice, se pri nas zgodba konča. In to je tudi edini prostor v muzeju, kjer je naravna svetloba, ki prodre skozi okno iz opek nekdanjega hleva. Ko zjutraj skozi posveti sonce, je res lepo,« je največji prostor v muzeju opisal pater Robert.
Jaslice iz bogkovega kota na sejmišče
Toda kaj je s temi jaslicami, da so nenadoma povsod okoli nas? V Slovenji je te dni kakšnih deset občasnih razstav jaslic. Z jumbo plakatov ob avtocestah nas vabijo na ogled živih jaslic v Postojnski jami, te pa še zdaleč niso edine žive jaslice, ki jih bodo odigrali v prihodnjih dneh – skupno bodo žive jaslice kar v trinajstih slovenskih krajih, na čelu z ledenimi jaslicami v soteski Mlačca pri Mojstrani. In ne nazadnje so jaslice postale del turistične ponudbe v okviru okrasitve mest. V Ljubljani že nekaj let na Bregu ob koncu kramarskega sejma stojijo velike slamnate jaslice, ob katerih otroci že v začetku decembra sprašujejo, kje je dojenček, ker je zibelka prazna. Na Bledu se hvalijo, da imajo na Grajskem kopališču največje stalno postavljene jaslice v Sloveniji. Jaslična manija pa se ne dogaja le v Sloveniji, temveč tudi širše v regiji. Na Hrvaškem denimo te dni najbolj priljubljeno adventno mesto ni Zagreb, ki se hvalisa kot adventna destinacija Evrope, temveč mala vas Čavoglave v Dalmatinski zagori, kjer je žive jaslice skupaj z vaščani pripravil malce kontroverzni in ultrapatriotski hrvaški pevec Marko Perković Thompson.
»Jaslice so v zadnjih dvajsetih letih postale pravi hit. Prej so jih postavljali le v cerkvah in po domovih, zdaj pa so prisotne tudi v javnih prostorih,« je pojav opisal pater Robert in dodal: »A če so preveč skomercializirane, se izgubi bistvo jaslic.« Ki pa je ne glede na to, ali so postavljene v cerkvi ali v trgovinskem centru ali pod smrečico ateista, s cerkvenega stališča vedno slavljenje Jezusovega rojstva. Čeprav jih v marsikateri družini pod novoletno jelko postavljajo iz navade, in ne zaradi religioznih vzgibov, ker brez jaslic okrasitev pač ni popolna. »Jaslice so gotovo del slovenske kulturne dediščine. Bogkov kot je upodobitev jaslic, ki slovenskega človeka spremlja že precej časa,« je poudaril tudi pater Robert, ki se iz svojega otroštva spominja glinenih jaslic iz bogkovega kota pri starih starših. Kajti ne glede na raznolikost slogov sodobnih jaslic so tradicionalne jaslice, zapisane v spominu večine Slovencev, tako imenovane domače jaslice iz gline, pobarvane s pisano paleto barv. »Slovenci smo, kar se tiče jaslic, tradicionalisti, predvsem pa morajo slovenske jaslice imeti mah,« je prepričana Andreja Eržen Firšt, direktorica romarskega središča Brezje, ki je tudi intenzivno sodelovala pri projektu Muzeja jaslic. »Obiskovalci iz Avstrije so me vprašali, katere jaslice so tipično slovenske, in zdelo se mi je, da so to tele: poglejte, oče prinaša v dar Jezusu zibko, zunaj sedita Kekec in Rožle. Zelo simpatične so,« je sicer v muzeju pokazala na glinene jaslice v narodnih nošah, ki jih je izdelala Anka Trpin. V muzejski zbirki je namreč mogoče videti, kako vsak narod biblično zgodbo o rojstvu Jezusa postavi v svoje okolje. Pri slovenskih jaslicah so v navadi potoček, mlin, zelenilo mahu, neredko so stavbe vse prej kot revne lope, temveč raje hiše z gankom, pastirčki pa niso betlehemski beduini, ampak kranjski Kekci.
Podomačenje jaslic ni značilno le za Slovence. Tudi jaslice drugih narodov so prilagojene okolju, iz katerega izhajajo. V muzeju so ene največjih – vsaj po številu figur – jaslice iz Egipta. V osemdesetih letih jih je izdelal kipar Mohamed Alam, v Slovenijo pa jih je prinesel arhitekt Milan Zdravko Kovač, ki je v Egiptu delal na projektih varovanja kulturnih spomenikov. Prizori teh jaslic so primerjava življenja ob Nilu nekoč in danes, ki se kakopak v kiparjevi interpretaciji ni veliko spremenilo. Podobno so okolju prilagojene jaslice iz afriških dežel, saj so vse po vrsti v skladu s tradicijo afriške umetnosti izrezljane iz za naše pojme eksotičnega lesa, nič nenavadnega pa ni, če denimo v jaslicah iz Madagaskarja dete spi pod palmo. V skladu z indijansko tradicijo so pisane jaslice iz Latinske Amerike, torej ujete v njihov kulturni milje, saj denimo v jaslicah amazonskih Indijancev ni pastirjev z ovčicami, temveč je prizor obdan z obilo sadja in Jezusu tako prinašajo papajo.
Voščeno zibajoče se dete
Kar se tiče slovenske jaslične tradicije, je v muzeju nekaj izjemnih primerkov. Tik pred odprtjem muzeja je denimo družina iz Ljubljane muzeju podarila kartonaste miniaturne jaslice iz 19. stoletja, ki so ta hip najstarejše jaslice v zbirki. »Zanimivo je, da so jih čez vse leto, kadarkoli je kdo zbolel, postavili ob bolniku z željo po čimprejšnji ozdravitvi. To je res nenavadno in veseli smo, da nam je družina podarila te prav posebne jaslice,« je razložila Andreja Eržen Firšt. Nasploh je velik del zbirke posvečen papirnatim jaslicam, saj so še v sredini prejšnjega stoletja v večini domov jaslice naredili iz jasličnih pol. Podobe so izrezali iz papirja in jih nalepili na karton ali les.
Med bolj zanimive artefakte spada tudi voščeni Jezus, ki deluje kot otroška lutka. »V ženskih samostanih je bila dolgo navada, da so nune ob božiču zibale Jezusa,« je pojasnila naša sogovornica. Ta navada izhaja še iz 16. stoletja, opisuje pa jo več slovenskih ljudskih pesmi, a kot piše pater Leopold Grčar v svoji knjigi o jaslicah, ji cerkev ni bila naklonjena ter je zamrla.
Tako kot so jaslice postale del rokodelske tradicije, so postale tudi objekt umetniške interpretacije. Tudi v muzeju imajo nekaj jasličnih umetnin, med njimi s simboli nabite bele jaslice kamniškega umetnika Dušana Sterleta. Toda pater Robert ima o umetniških jaslicah svoje mnenje: »Umetniške jaslice so lepe za muzej, za galerijo, za vsakdanjo rabo pa niso, ker ljudi veliko bolj nagovorijo preproste jaslice, s hlevčkom in potočkom. Tako takoj vedo, kaj pomenijo, ne potrebujejo nobene razlage. Umetniške jaslice pa imajo vedno skrivnost, do katere se moraš prebijati. Vendar so vsake jaslice unikatne, rojene iz ljubezni umetnika, in vsake imajo svojo zgodbo. Res pa je, da vsakogar nagovori kaj drugega.«
Tudi če sta to bel slon in mlinar, kot so v muzejsko knjigo vtisov zapisali otroci.
