Je tik pred petstoto obletnico cerkvene reformacije pred vrati nova?
Potem ko je v ortodoksni rimski kuriji, predvsem pa med skrajnimi desničarji (tudi slovenskimi, omenimo denimo Bernarda Brščiča, ki s kolumnami v enem od desnih tednikov pogosto ostro obsoja poteze svetega očeta) precej osovražen, med preprostimi ljudmi pa silno priljubljen papež v zadnjih dveh srečanjih s kurijo spregovoril o njenih boleznih in pomenu kreposti, ki bi jih morala imeti, je to pot jasno navedel kriterije oziroma načela, ki bodo vodila reformiranje kurije. O odporu zoper njegov namen je papež povedal, da je tisti, ki izhaja iz dialoga in dobre volje, nekaj povsem normalnega, »težava pa je tisti skriti odpor, ki izhaja iz prestrašenih ali otrdelih src, ali sovražni odpor, ki se pogosto prikaže v angelski obleki. Ta se skriva za pravičniškimi in obsojajočimi besedami, zatekajoč se v tradicijo, zunanji videz in formalnosti.«
»Ponovno hočem potrditi pomembnost posameznikove spreobrnitve, brez katere bodo kakršne koli spremembe struktur zaman,« je Frančišek naložil kuriji. Po njegovem je potrebna predvsem racionalizacija organizmov rimske kurije, kurijski dikasteriji oziroma ministrstva, administrativna telesa Cerkve, naj se v prihodnje neposredno povezujejo s papežem. Frančišek bo v prihodnje, podobno je že zahteval za področje sklepanja cerkvenih porok, od kurije zahteval poenostavitev in pospešitev administrativnih zadev kurije ter poenostavitev administrativnih teles Cerkve. Od kurije bo zahteval redne avdience in srečanja voditeljev dikasterijev, po drugi strani pa, spet pričakovano, je po Frančiškovem mnenju treba povečati število vernih laikov, »posebno v dikasterijih, kjer bi bili lahko ti bolj kompetentni od klerikov oziroma od posvečenih oseb«. Papež namesto neodločnosti predlaga nujno in potrebno fleksibilnost.
Bergoglijev sobrat jezuit, slovenski pater Silvo Šinkovec, meni, da so vatikanske reforme »že del skrbi prejšnjega papeža Benedikta XVI., sedanji papež pa je prišel iz konklava z nalogo, da reformira rimsko kurijo«. Pri spreminjanju tako velikega aparata, kot je rimska kurija, Šinkovec opozarja na to, da se »ne da spremeniti vsega naenkrat, za to je potrebna postopnost, kar je denimo eden od kriterijev, ki jih je včeraj objavil papež«.
Medtem ko pater Šinkovec meni, da bodo nekateri kleriki reform zagotovo veseli, »ker čutijo potrebo po prenovi, da se vodenje naredi preglednejše, bolj smiselno, hitrejše in cenejše, usmerjeno v pastoralo in v oznanjevanje evangelija«, podobno kot Frančišek tudi on pričakuje, da se bodo nekateri kleriki reformam upirali, saj bodo v novostih videli le več dela in več prilagajanja. »Nekateri se seveda ne strinjajo z novostmi zaradi načelnega nesoglasja, saj je vedno mogoče isto stvar gledati z več vidikov,« pravi Šinkovec, ki posebej opozarja, da »nekaterim novosti jemljejo delo, včasih udobnost, lagodnost ali celo privilegije, kar seveda ni v prid naklonjenosti reformi«.
Prvi, ki je prenavljal Cerkev, je bil po besedah Šinkovca sveti Pavel: »A veste, kaj vse je pisal svojim skupnostim, za katere je želel, da se prenovijo? Tudi Frančiškov slog vodenja Cerkve doživljam kot delo Svetega duha. Mnogi, ki so od zunaj gledali Cerkev kritično, so postali do nje bolj naklonjeni, ker čutijo, da gre za zdravega duha v prenovi, ki jo vodi Frančišek.« K reformi so papeža po Šinkovčevih besedah zagotovo pripeljala »številna znamenja časa in dejstvo, da sodobni človek išče smisel življenja. Evangelij ima odgovore, naloga Cerkve pa je, da se osvobodi vsega nepotrebnega, da oznanja in pričuje.«
Za to sta po Šinkovčevem mnenju potrebni dve stvari: »Biti naklonjeni ubogim, prikrajšanim, pa ne samo strukturno, ampak z osebno življenjsko držo, kajti to je evangelij.« Druga pomembna stvar je po patrovih besedah skrb za svetost, za kar je »potrebna osebna vera in redna molitev. Ravno to je vizija drugega vatikanskega koncila: blagoslavljati ta svet, prinašati mir in pravičnost. To, kar počne papež Frančišek.«
