Miroljubni gospod dunajske šole

Veliki mojster Carl Schlechter je konec prve svetovne vojne dočakal reven in bolehen, decembra 1918 pa je bil na obisku pri znancih v Budimpešti. Ker je želel preživeti božič na Dunaju z ostarelo materjo, se je odpravil na železniško postajo. Tam so mu v gneči ukradli vozno karto, denar in kovček. Schlechter je ostal brez vsega, zbolel za pljučnico in v nekaj dneh umrl. Pokopali so ga v Budimpešti na silvestrovo.

Rodil se je leta 1874 na Dunaju. Kot trinajstletnik je spoznal šah in čudovita igra ga je prevzela. V času, ko je bilo poklicnih šahistov le peščica, se je Carl namesto solidne kariere trgovca zapisal šahu. Ker je začel igrati pozno, je prve uspehe dosegel šele ob prelomu stoletja, ko je zmagal v Münchnu. Sledil je kup solidnih uvrstitev, saj je Schlechter razvil trd slog. Zmagal je redko, izgubil skoraj nikoli. Izstopal ni le po številu remijev, ampak tudi po viteškem vedenju med partijo: če je nasprotnik zamujal, je vztrajal, da se tudi njemu odvzame enako časa. Leta 1908 pa je naposled prišel preboj. Osvojil je velika turnirja na Dunaju in v Pragi. Končno je bil eden od najboljših.

Stari lisjak Lasker je bil že dolgo na vrhu in je rad privolil v dvoboj z igralci, ki jih ni videl kot grožnjo. Tokrat – leta 1910 – se je uštel. Dvoboj desetih partij na Dunaju in v Berlinu je Schlechter igral zanesljivo, dobil peto partijo in k zadnji sedel neporažen. Še danes ni jasno, ali je bila v pogodbi klavzula, po kateri mora izzivalec zmagati z razliko dveh točk. Kakorkoli: Dunajčan je zgradil dobljen položaj, a v nekaj živčnih minutah izpustil prednost, nato pa celo izgubil in dvoboj se je končal neodločeno. Šok je bil hud in čeprav je kmalu prišel k sebi, zmagal v Hamburgu in še leta igral na visoki ravni, je bil njegov trenutek zamujen. Takole je padel nekdanji svetovni prvak: