Nenaden odhod nadarjenega 19-letnega Blaža Mesička iz Olimpije v italijanski Brindisi brez odškodnine, saj sta igralec in njegov agent Benjamin Stević izkoristila 7869 evrov neporavnanih obveznosti iz lanske sezone in prekinila pogodbo, v košarkarskih krogih in tudi širše še vedno buri duhove. Mladi Grosupeljčan svoje namere o odhodu ni razkril nikomur, ob tem pa naj bi na individualnem razgovoru, ki ga je imel Gašper Okorn z vsakim izmed igralcev po koncu evropskega pokala, prikimaval trenerjevemu načrtu, a očitno v ozadju koval drugačno taktiko. Šila in kopita je iz Ljubljane pobral v taki naglici, da se ni poslovil niti od soigralcev. Bojda jim je na dan tekme z Mega Leksom poslal le SMS-sporočilo, naj zmagajo brez njega.
A kaj po drugi strani reči za vodstvo kluba, ki je znova dovolilo, da nadarjen igralec, od katerega so si obetali lepo odškodnino, odide brezplačno? Okoli 200.000 evrov, ki bi jih prejeli od načrtovane poletne prodaje, bi v težkih finančnih časih krvavo potrebovali, a so jih dobesedno vrgli skozi okno. Zaradi »drobiža«, torej minimalnega dolga, do katerega pri enem redkih talentov v moštvu sploh ne bi smelo priti oziroma bi moral biti nemudoma poravnan. Dejali bi, da je kaj takšnega skoraj nemogoče. A ne pri Olimpiji, pri kateri je bilo takšnih ali podobnih primerov že kar nekaj. In tudi zato ni čudno, da je klub na robu preživetja.
Od prihoda predsednika Janija Möderndorferja avgusta leta 2010 ljubljanski kolektiv ni osvojil niti enega naslova državnega prvaka, zaradi nespretnosti pa je bil tudi že ob zajeten kupček denarja. Na začetku leta 2012 je zaradi finančne nediscipline v Partizan dobesedno zbežal takrat 20-letni Davis Bertans, ki se je nato prek Beograda in Baskonie prebil v ligo NBA, kjer danes igra za San Antonio Spurs. Latvijec bi klubu v urejenih razmerah s prodajo zagotovo prinesel nekaj sto tisoč evrov, saj se je za njim ozirala vsa Evropa, a je dolg, podobno kot Mesiček, izkoristil za prekinitev pogodbe, visoka odškodnina pa je splavala po vodi.
Luka Dončić, Jurij Macura, Luka Kraljević, Žan Mark Šiško in Amer Mehić, koga smo verjetno še izpustili, so imena, ki so se nekoč kalila v Olimpijini šoli. A skupaj s starši in zastopniki v sistemu dela niso videli prihodnosti, v mlajših selekcijah pa ne dovolj strokovne podkovanosti, da bi razvoj nadaljevali v Ljubljani. V klubu tudi ni bilo markantnih osebnosti, ki bi jih prepričale o nasprotnem. Po slednjih pisarne Olimpije že leta kričijo, a se v tej smeri ne premakne prav nič. Z gotovostjo pa lahko trdimo, da takšni talenti v času, recimo, Zmaga Sagadina ne bi niti pomislili na odhod. Klub je sicer v njihovih primerih nekaj malega odškodnin prejel, a je to drobiž proti temu, kar bodo zdaj zaslužili drugi. Nato sta tu še primera Emirja Sulejmanovića in Vlatka Čančarja. Prvi je klubsko blagajno ob odhodu v Barcelono okrepil z 80.000, drugi s prestopom v Mega Leks s 100.000 evri. In znova lahko le ponovimo, da je to drobiž za tisto, kar bi Olimpija lahko prejela, če bi se igralca pri njej razvijala še sezono ali dve in se nato bolj izpopolnjena podala v košarkarski svet.
V normalnih razmerah bi tako klub samo s prodajo omenjenih igralcev skoraj že lahko poplačal trenutni klubski dolg, ki znaša slaba dva milijona. A teh v Stožicah že dolgo ni. In če se ob tem spomnimo, da so na tuje mimo Olimpije samo iz Slovana odšli tudi Jan Vesely, Emir Preldžić, Gašper Vidmar… , je vse skupaj še nekoliko huje.
