JLA leta 1991 seveda ni bila več tista vojska, ustanovljena leta 1941 v mestu Rudo, nosilka narodnoosvobodilnega boja, zaščitnica nove republike, razglašene v Jajcu 29. novembra 1943. Vendar štiri desetletja za tem je ta JLA ščitila samo še samo sebe in je bila v tej drži tudi prisiljena izpeljati vojaško avanturo v republiki Sloveniji. In tu se je začel njen konec, ki se je demonstriral 25. oktobra 1991, ko se je za vedno poslovila in odplula iz koprskega pristanišča. Pol leta kasneje je tudi uradno prenehala obstajati.
Danes se razplamtevajo različne interpretacije o tem, kaj je bila tista JLA in kako je od nas odšla. Levica, še vedno ohromljena ob zrušenem »berlinskem zidu«, sramežljivo prikimava, ko opogumljena desnica švrka po njih z bičevko obnovljenega kapitalizma in ob tem kaže na ruševine nekdanje slave. Temu v spomin in opomin so organizirane vsakoletne proslave. Letošnja je bila izjemno kakovostna in vsebinsko korektna. Desnica, ki je bila prikrajšana, da bi spet izpostavila svojo interpretacijo o njej, je z opogumljenimi udarci oklestila JLA v TV dosjeju, prikazanem takoj po proslavi. In nihče z levice ni tem udarcem ugovarjal. Vsi so spet tiho sklonili hrbet in sprejeli kazni za grehe, storjene v samovolji, porojeni v novi Jugoslaviji.
Pa vendar bi se levica morala oglasiti in zavreči tiste obsodbe in očitke, ki so bili zgodovinsko zgrešeni in politično motivirani.
Ponoviti bi morali neovrgljiva dejstva, da je NOB še vedno, kot tudi bo vedno, svetinja jugoslovanskih narodov v njihovem boju proti okupatorju in njegovim sodelavcem. Partizanska vojska je v petletni vojni opravila veličastna dela in maršal Tito ima za te vrednote velike in nespodbitne zasluge, tudi za nas. Če njega ne bi bilo, bi Slovenija, kolikor bi je še ostalo, živela pod nasledstveno srbsko kraljevino Karađorđević (ki je v svojem kraljestvu striktno priznavala le srbske interese). Tito je sprožil proces jugoslovanskih nacionalnih osamosvojitev, v želji po drugačni, pravičnejši državni ureditvi.
Nova ureditev pa je zahtevala nove ljudi in novo miselnost, nove cilje. Bil je notranji preobrat, ki je predstavljal revolucionarno preobrazbo družbe. Sistem nezaželene monarhije je stremel k nadomestitvi socialističnega sistema (ne pa komunističnega, kot zlobno in napačno trdi desnica). Tito je deloval v smeri socializma, ki mu je temelj sociala.
Povsem razumljivo je, da se v takšnih preobratih dogajajo napake (kot se dogajajo v sedanji revoluciji preobrazbe družbe). Toda če je Tito želel obdržati državo, v katero je želel vgraditi socialne vrednote, je moral te zastavljene vrednote razvijati in jih ohranjati. Za to je potreboval represivne organe (kot mi danes!), kar mu je uspevalo le s krepitvijo vojske, katere naloga je bila zaščita države proti vsem, ki so ta sistem želeli zrušiti, težnjam zahodnih držav, pa tudi, žal, Sovjetski zvezi z njenim stalinizmom. To se je kazalo v vojaških grožnjah in številnih poskusih atentatov na Tita, ki je bil brez dvoma izjemno inteligenten in sposoben ter široko dejaven.
Ja, bil je diktator, ko je branil socialnost in socializem, ko je branil ugled NOB, ko je odbijal poskuse razgraditve države. Ko tega ni zmogel več, so zadeve poprijeli tretjerazredni politiki in peljali državo v propad, do nevzdržnega stanja, v katerem je JLA postala uradni nosilec oblasti. In temu je nujno sledil razpad federacije.
Frane Goljevšček, Izola
