Tudi če bi pritrdili Urošu Lajovcu, ki nas skuša v zadnjih dneh prepričati, da v orkestru vlada sindikalistična lenobnost, se »reda« v sodobnem orkestru ne da več vzpostavljati avtoritarno. Avtoriteta in hierarhija sta ključni za dobro delovanje orkestra, a prav podobno tudi občutek vzajemne pripadnosti in notranja motiviranost. Avtoriteta tudi ni nekaj statično-abstraktnega, ne počiva na preteklih lovorikah, titulah in javnem (pogosto zmotnem) mnenju, temveč si jo je dandanes treba priboriti vsakič znova. Tu je točka, na kateri je šlo ravnotežje med orkestrom in dirigentom po zlu: dirigent lahko zahteva marsikaj, če si je avtoriteto priboril pred orkestrom s svojo osebnostjo, znanjem, umetniško vizijo. Ko se je proti dirigentu postavilo več kot 80 odstotkov članov orkestra, je bil boj za »red« izgubljen in čudim se Lajovcu, zakaj vztraja in zakaj častno ne zapusti barke z mislijo, da bo svojo vizijo pač uresničil drugje. V tem trenutku ni več pomembno, ali so bili njegovi ukrepi, poteze, izjave upravičeni in smiselni, temveč dejstvo, da orkester ne želi več sodelovati z njim – razmerje med dirigentom in orkestrom mora biti za doseganje dobrih rezultatov nujno vzajemno sodelovalno, vse druge možnosti so izrazito slabe.
Toda sedežni red in dirigent nista vrh ledene gore; po logiki starega pregovora, da riba smrdi pri glavi, je orkester prst uprl v svojega direktorja, ki je nastavil vse zadnje štiri dirigente, pri čemer ob nastavitvi zadnjih treh za mnenje ni povprašal orkestra (to je sicer povsod po svetu utečena praksa), kar se zdi poleg raznih domnevnih finančnih nepravilnosti in šikaniranja pri napredovanjih eden osrednjih očitkov. Slednje me ne zanima prav veliko – prav bi bilo, da enkrat odločajo strokovna vprašanja in da se ne zamotavamo v oblake pravne megle, postopkovnih brozg ali celo političnih intrig. Ne zanima me torej, ali je Damjan Damjanovič res protipravno preprečeval napredovanje članom orkestra, ali je res preplačeval določene storitve, ali za njim res stoji rotarijanski klub, ali ga podpira stranka SDS, ali ga skupaj z dirigentom rušijo »stare« sile – torej ali ne gre morda, kot očitno v vsaki slovenski zgodbi, če jo le dovolj poenostavimo, za spopad med kučanovimi in janševimi; dovolj mi bo odgovor na vprašanje, ali je v strokovnem pogledu dobro vodil zavod.
Prav na tej točki namreč ne more biti velike dileme: v trinajstih letih je edini zares odmevni rezultat trenutna stavka, za njo pa je skrit resnični problem, ki se skriva v grozljivem upadu abonentskega občinstva (ta gre v stotine). Seveda »klasični« glasbi ne gre na roko aktualna družbena situacija, hiperkapitalistična usmerjenost v povprečno in izpraznjeno, toda tak mogočni padec zadnjih let ni posledica finančne krize, temveč biološke neizprosnosti – Filharmonija ni pridobivala novih abonentov, starejši odhajajo za vedno. Ukrepov zoper takšno stanje v vseh teh letih, razen zmanjšanja abonmajskih koncertov, nismo zasledili: kje je posodabljanje sporedov, po katerih bi koncerti imeli vsaj kakšen malenkostni stik s trenutkom, ki ga živimo, kje poizkusi drugačne koncertne forme, ki bi poslušalstvo dodatno izobraževala, kje komunikacija z mlajšo generacijo, kje močnejša prisotnost v medijih, kje prebujena refleksija med slovenskimi intelektualci? Ob tem seveda nekaj medijskih zmag: poleg direktorjevega osebnega gostovanja v šovu talentov na komercialni televiziji še nekaj drugih medijskih zaslepitev v obliki sodelovanja orkestra s slavnim violončelistom Mišo Majskim, sopranistko Ano Netrebko in pevcem Stingom. So bile to res finančno-estetske zmage in preboji ali uslužnostna spremljava, nujna glasbena tapiserija, vsesplošno zniževanje stroškov?
Toda če ostajamo pri metafori ribje glave, to navsezadnje ni Damjanovičev problem, ampak tistih, ki so ga nadzirali in ocenjevali, tistih, ki so mu šli na limanice, tistih, ki so brez jasnega poglobljenega uvida v sodobno stanje glasbene industrije in kulture prepričani, da je posnetek opere z Ano Netrebko za nekoč vodilno snemalno založbo izjemen dosežek. Zdaj je na potezi prav minister za kulturo in zdi se, da mu ni lahko, ko se mora odločati med menda sindikalistično lenimi orkestrskimi glasbeniki z visoko izobrazbo in opravljeno avdicijo ter upokojenim profesorjem z Dunaja, med spremljevalci Ane Netrebko in domnevnim mobingom, med slovnično in vsebinsko obupno zapisano direktorjevo strategijo ter številnimi takimi in drugačnimi tožbami, med direktorjem, ki menda ne zna nobenega tujega jezika, in razredčenim abonentskim občinstvom, med odklonilnimi mnenji strokovnih svetov in bratsko podporo sveta zavoda. Kaj res? Meni se zdi alternativa sorazmerno enostavna: če posega ne bo, bo skrb za SF lahko ob zdajšnjem padanju občinstva čez pol ducata let dokončno ugasnila; sicer obstaja možnost za poizkus novega začetka, za pot, ki ne bo lahka, a je že davno nujna.