Če bi iskali likovnega ustvarjalca, ki je v preteklih petdesetih letih dosledno obravnaval prostor Ljubljane, ni mogoče zaobiti lika in dela Toneta Lapajneta (1933–2011). Četudi je ta vsestranski in samosvoj umetnik danes nekoliko pozabljen, je njegova zapuščina izjemno emblematična in skrajno endemična. Lapajne je predvsem umetnik ljubljanske kotline. Na svoji ustvarjalni poti se ni pretirano oddaljeval od upodabljanja rodne grude – Ljubljanskega barja. Kljub njegovi obrobnosti (ali pa ravno zaradi nje) je v Galeriji Jakopič do 5. marca na ogled obsežna retrospektivna razstava, ki na enem mestu predstavi njegova ključna dela. Spremlja jo tudi obsežna publikacija, ki ob pomoči reprodukcij, natančne likovno-družbene analize del in dokaj podrobne biografije umetnika trdno umesti v domačo zgodovino umetnosti.
Lapajnetovo ustvarjanje je bilo pač nezadržno povezano z duhom prostora in časa, v katerem je ustvarjal. Kljub izpričani robatosti in nepredvidljivosti, ki je v nasprotju s klasičnimi lastnostmi sodobnega umetnika v podobi iznajdljivega svetovljana in gizdalina, je bil med publiko in potencialnimi kupci precej priljubljen. Rojen je bil v soseski Sibirija na obronkih Ljubljanskega barja, kjer je bilo življenje siromašno in trdo. Zaradi izbruha druge svetovne vojne je zamudil štiri leta šolanja. Kmalu po vojni pa so prepoznali njegov likovni talent, zato je naposled pristal na ljubljanski likovni akademiji, kjer je leta 1965 zaključil specialistični študij kiparstva. Takrat je že aktivno ustvarjal in razstavljal. Od začetnih akademskih poskusov je svoj slog razvijal v nekonvencionalnih smereh, temelječih na eksperimentu s tehnikami in materiali ter na specifičnem podobju, ki v veliki meri izvira iz etnografske zakladnice lastnega neposrednega okolja.
V prvem delu razstave so tako prikazane nekatere dokaj realistično modelirane male plastike, kot na primer rafinirana figura podlasice v gibanju iz sredine 50. let. A kmalu so se v njegovem opusu začeli pojavljati bajeslovni motivi, bodisi izposojeni iz antične ali poganske mitologije bodisi povsem fiktivni. Izrazito ikoničen je postal zlasti motiv Barjanca, namišljene divje kreature, ki simbolizira surovo barjansko krajino in trdoživega barjanskega človeka, odpornega proti vsem mogočim zunanjim neprilikam. Te brezoblične ekspresivne figure je sestavljal iz najrazličnejših materialov, kovine, lesa ali betona, pri čemer je bila ključna prav surova tekstura njihove površine.
Konec 60. let je postal del kiparske grupe Neokonstruktivisti, ki je uvedla novo dojemanje skulpture kot prostorske instalacije. A se je kmalu vrnil k izvornemu izrazu, ki ga je razvijal z nadaljnjim eksperimentiranjem, medtem ko je to (za nekatere najbolj) progresivno fazo kasneje zanikal, številna dela pa uničil. Izbral je pot onkraj aktualnih likovnih tendenc in hkrati skrbno gojil specifično izrazno govorico, ki je bila v domačem prostoru dokaj unikatna, čeprav je v njej mogoče zaslediti odmeve velikih interpretov lokalne etnografije, kot je bil na primer France Mihelič.
Del razstave je posvečen tudi avtorjevemu slikarstvu, ki je nekoliko manj učinkovito in prepričljivo kot skulpture. Lapajne je vselej želel postati slikar, a je vedno znova pristal v drugih izraznih medijih. V svojih slikah je bil še bolj emocionalen in skoraj ezoteričen, saj je zemlja postala njegov osnovni material – pigment in barva. Sprva je prst nanašal na platna in ustvarjal grobe abstraktne motive, kasneje pa je različne vzorce zemlje v prozornih posodicah celo vgrajeval v kompozicije. »Barjanska zemlja« je postala njegova znamka, ki se kot fizični odtis pojavi na večini njegovih slik. A le-te so kljub patini svoje razpokane in zdelane površine le konvencionalne upodobitve barjanske krajine, medtem ko kipi nenehno obsedeno iščejo arhetipske oblike in podobe lokalne mitologije.