Po natanko šestih letih, odkar je največja in najuglednejša evropska organizacija za raziskave jedrske energije Cern Slovenijo povabila, da postane njena pridružena članica – in po mnogih zagotovilih Slovenije, da bo obljubo prav kmalu uresničila – sta včeraj v Ženevi sporazum podpisali slovenska ministrica za izobraževanje Maja Makovec Brenčič in direktorica Cerna Fabiola Gianotti. Slovenija si je tako odprla vrata v znanstveno skupnost, ki odgovarja na najbolj vroče znanstvene izzive našega časa.
Boh: Odlična priložnost za razvoj
»Slovenski znanstveniki bodo lahko sodelovali v vseh projektih, ne le v Atlasu. Podjetja se bodo lahko prijavljala na Cernove razpise, tako visokotehnološka podjetja kot mnoga druga. Cernu bodo lahko dobavili toaletni papir ali najbolj sofisticirane naprave. Prav vsi pa bodo lahko izboljšali svoje reference; sodelovati s Cernom namreč v svetu veliko pomeni,« je optimističen državni sekretar na ministrstvu za izobraževanje Tomaž Boh, ki se veseli tudi širokega političnega konsenza glede podpisa sporazuma. Slovenija bo za svoje sodelovanje v Cernu po ratifikaciji sporazuma (predvidoma v prvi polovici prihodnjega leta) plačevala 920.000 evrov na leto, v letu 2017 le polovico vsote. Članarina se bo v prihodnjih petih letih do polnopravnega članstva postopoma povečevala na 2,6 milijona evrov, kar bo največja članarina, ki jo Slovenija plačuje kakšni mednarodni organizaciji. Izračuni razvitih držav sicer kažejo, da se vsak vloženi evro večkratno povrne.
Velik plus za Slovenijo
»Za nas, slovenske znanstvenike, se v Cernu ne bo kaj bistvenega spremenilo. Če ne štejemo tega, da nam ne bo več treba posebej plačevati elektrike in da nam ne bo treba zardevati pred kolegi. Veliko pa se bo spremenilo za Slovenijo,« je slovenskim novinarjem v Cernu s širokim nasmehom povedal dr. Marko Mikuž, ki skupaj s še 30 slovenskimi kolegi že 35 let polnopravno sodeluje pri Cernovih eksperimentih. S svojim znanjem je prispeval tudi k najslavnejšemu Cernovemu uspehu, potrditvi obstoja tako imenovanega božjega delčka, Higgsovega bozona, s tem pa tudi k Nobelovi nagradi za britanskega fizika Petra Higgsa, ki je manjkajoči delček standardnega modela vesolja teoretično napovedal že pred desetletji. A Mikuž in drugi slovenski znanstveniki, ki v 27 kilometrov dolgem trkalniku protonov te zaletavajo pri skoraj svetlobni hitrosti in tako poustvarjajo razmere na samem »začetku« sveta, so zadnja leta po Cernu hodili »s cmokom v grlu«, ker Slovenija zaradi pomanjkanja sredstev ni pristopila.
Mikuž poleg sproščenih možnosti za gospodarsko in komercialno sodelovanje s Cernom poudarja tudi priložnosti, ki jih bodo odslej imeli mladi, ko se bodo odločali, kam na postdoktorski študij, inženirji, ki bodo odslej imeli dostop do vseh programov Cerna, in ne nazadnje bodoči fiziki, ki bodo lahko deležni promocijskih aktivnosti Cerna. Včeraj so se, na primer, lahko na virtualni obisk Cerna podali dijaki Gimnazije Bežigrad. Ni zagotovil, da bo do pomembnih odkritij prišloNa vprašanje, kaj je danes v Cernu tisto, kar znanstvenikom najbolj dviguje adrenalin, kaj »iščejo« danes, se Mikuž skromno nasmehne. »Preiskujemo naravo, ne vemo, kaj bomo našli, če bomo sploh kaj. Pospeševalnik bo v prihodnje delal s še večjo močjo, le to vemo. Ali se nam bodo kakšni delčki le sestavili v nekaj novega? Bomo izvedeli kaj novega o temni snovi, o supersimetriji? To bo pokazala prihodnost.«
