Če je imela filharmonija nekaj izraznih težav s koncertantom violinistom v »eterično globoki« glasbi (Berg), Čajkovskega pa je z izkušenim dirigentom (Ralf Weikert) podala v preveč abstraktno zaokroženem zvočnem tkivu, je radijski orkester pokazal ob ruskem simfoniku drugačno podobo, zaznamovano s trdoto in agresijo. Vihravost usode, temeljnega vsebinskega elementa v zreli simfoniki Čajkovskega, pa se je dirigentu Rossenu Milanovu povsem izmaknila. Z oglatim izštevanjem, bornim fraziranjem, s kopičenjem neuravnovešenega zvoka in glasnosti (trobila, loputanje finala) je povozil skladateljevo Simfonijo št. 4 skoraj z vseh strani: ostala je brez fatalistične pomenljivosti (moto), lirsko-elegičnega diha in ruske življenjske krepkosti.
Da Milanov ni koristil orkestru in glasbi, je pokazala – v optiki mnogoglasne nemškoromantične opulence – tudi robata realizacija Straussove simfonične pesnitve Don Juan. Prav tako se orkester ni znal prilagoditi pretanjenim tonskim izhodiščem Mihajla Bulajića, solista v Straussovem Prvem koncertu za rog. Odlični hornist je kljub temu izstopil s kantabilno mehkobo, pa tudi s svetlo razgibanostjo igre.
Po grobih decibelih ob sklepu večera je občinstvo navdušeno vstalo, vendar želim verjeti, da to ni premotilo odgovornih. Orkester ima kakovostnega šefa dirigenta, a ga prepogosto vodijo nekakovostno izbrani dirigentski gosti. Vodstvi obeh orkestrov pa naj bi se zavedali, da je razvoj slovenske orkestrske kulture usodno odvisen od umetniške politike in občutljivosti pri izbiranju dirigentov.