Pre-country, da bi bil rock'n'roll, in pre-rock'n'roll, da bi bil country
Pred dobrimi petimi leti sem bil na koncertu »ptiča« Rogerja McGuinna. V dokaj pričakovanem najboljše od The Byrds repertoarju se je po koncu pesmi Eight Miles High zaustavil, zamišljeno pogledal v nebo in dejal: »Ne morem mimo tega, da vam ne bi zaigral nekaj pesmi z albuma Sweetheart of the Rodeo, ki smo ga posneli skupaj z Gramom Parsonsom. Ne vem, ali sem kdaj srečal bolj talentiranega človeka od njega.« Roger ni osamljen v svojem razmišljanju, enako se mi je spovedal tudi cenjeni kitarist Elvisa Presleya: James Burton. Tako menijo pravzaprav vsi rockerji, ki se spogledujejo s countryjem, in vsi countryjaši, ki se spogledujejo z rock'n'rollom. In teh ni malo, prej narobe. Popredalčkani so pod termini: americana, alternativni country in no depression. Gram Parsons je namreč v svojem kratkem življenju ti dve prvini ne samo združil, temveč na polno in do konca živel. Šlo je za njegovo vizijo, njegovo stališče do sveta, ki so ga sestavljali prizori neskončnih avtocest, bencinskih črpalk, samotnih motelov in zakajenih obcestnih barov, kamor so se na begu v svobodo zatekali romantični izobčenci in zaprašeni izgubljenci, prepolni grenkobe in vsakdanjih bremen. Med njimi ni delal nikakršnih razlik, v njih se je prepoznal, a se po kratkotrajnih avanturah vedno umaknil v samoto puščave in povsem na koncu v Dolino spomenikov, če si v spomin prikličemo zadnje kadre Iskalcev Johna Forda. Najverjetneje je prav omenjen izključni individualizem vzrok za nastanek novega zvoka, s stališča kritiške srenje »mehanično« komunikacijo med countryjem in rockom, zvoka, ki ga je sam označil kot american cosmic music, kot občutek v nekem sporočilu, ki neposredno govori o življenju, saj izhaja iz njega. Na ta način je odprl vrata, ki so bila do tedaj trdno zaprta in zastražena z neusmiljenimi varuhi tradicije. Celo trdnjavo country glasbe v Nashvillu, Grand Ole Opry, si je upal napasti, ko je tam nastopil s skupino The Byrds in pesem Hickory Wind posvetil svoji stari mami, kar je bilo strogo v nasprotju s tamkajšnjimi »stoletnimi« pravili. Za vse, le za Parsonsa ne! Začutil je namreč, da tradicija ni dana enkrat za vselej, temveč mora črpati iz modernih poudarkov. S tem je country glasbo demokratiziral na podoben način, kot je nekaj let prej – in z veliko več problemi med tradicionalnimi folkovskimi zadrgnjenci – z združevanjem folka in rock'n'rolla to storil Bob Dylan. Iz nje je iztrgal globoko zasajen patetični naboj in jo navdal s hedonističnim odnosom do sveta ter poudarjenim individualizmom.
Kavboj in narkoman
Kamorkoli je prišel, je Gram Parsons postavil stvari na glavo. Težko se je prilagajal, a z njim v družbi je bilo vedno prijetno. Vsaj nekaj časa, dokler si mu sledil pri uživanju najrazličnejših substanc. Redko kdo ga je lahko dohajal, zato se je selil od projekta do projekta. Nikjer ni zdržal dolgo. Keith Richards seveda tega problema ni imel in pogosto sta »visela« v puščavi za motelom, kjer sta izvajala najrazličnejše seanse. Zgodbe gredo še danes zelo daleč. Nekaj časa se je celo šušljalo, da je prav Gram Parsons resnični avtor skladbe Wild Horses, saj jo je izdal precej pred tem, ko so jo The Rolling Stones vrezali na album Sticky Fingers. Prijateljstvo s Stonsi mu je prineslo nastop na razvpitem festivalu v Altamontu in pot v Francijo, v vilo Nelcote, kjer so snemali Exile on Main Street. Dokler ga na zahtevo Micka Jaggerja niso nagnali. Gramov vroč in nestanoviten temperament, pogosto prepojen s koktajlom opojnih substanc, enostavno ni spadal v nobene, še tako nenavadne vedenjske vzorce. Rojen je bil 5. novembra pred sedemdesetimi leti v mestecu Winter Haven na Floridi, v tipični južnjaški družini, obremenjeni z religioznimi predsodki in željo po bogastvu. Samomor očeta in alkoholizem matere, ki se je zapila do smrti, sta že v zgodnji mladosti fanta tako obremenila, da je izgubil zaupanje v vse in vsakogar. Nestanovitnost ga je odpeljala v vrsto glasbenih avantur in znotraj vsake je pustil neizbrisen pečat. To znajo povedati vsi, ki so se družili z njim (The Flying Burrito Brothers, The Byrds, Emmylou Harris), in tisti, ki so ga odkrivali kasneje, od Elvisa Costella, Toma Pettyja in Primal Scream do cele šole novega ameriškega rocka (The Black Crowes, Wilco, Lemonheads). Kavboj in narkoman, dve arhaični figuri mitologije novega sveta, sta se v njem združili v neponovljivo celoto. Po nekaterih preštevanjih je Gram Parsons rekorder v letnih koncertih s posvetilom njemu na oni strani velike luže. Vendar je to samo manjši del mita, ki se je razvil kasneje.
Zdelo se nam je povsem samoumevno. Prosti absolventski dan v Los Angelesu smo izkoristili za to, da smo najeli avto in se odpeljali po avtocesti številka deset, v notranjost Kalifornije, v osrčje puščave Mojave. Niti približno nismo podoživljali tistega, kar sta 20. septembra 1973 doživljala Phil Kaufman in Michael Martin. V našem prtljažniku namreč ni bilo nobenega trupla, niti nas ni »držala« kakšna obljuba. Na omenjen datum se je namreč predvsem Phil – omotičen od številnih substanc – boril s samim s seboj. Na eni strani etični kodeks, na drugi strani ga je vezala obljuba do prijatelja. Nekaj mesecev prej, na pogrebu Clarenca Whitea, se mu je na njegovo izrecno željo zaobljubil, da bo v primeru smrti njegovo truplo zažgal v puščavi za motelom. Dileme je bilo kmalu konec. Nekaj trenutkov zatem sta v sposojenem kamionetu že drvela proti letališču v Los Angelesu, kjer je med vso mogočo prtljago v krsti za prevoz v New Orleans ležalo tudi mrtvo telo Grama Parsonsa. Z nekaj lažnimi podpisi sta dobesedno ukradla njegovo truplo in se na poti nazaj ustavila zgolj toliko, da bi obnovila zaloge piva in kupila kanto z bencinom. Vse to je bil del ceremonije, ki je svoj vrhunec doživela v okrožju Cap Rock v puščavi Mojave ali v »Parson's place«, kot je v svoji fantastični pesmi Crazy Mary, ki so jo v svet ponesli Pearl Jam, zapisala Victoria Williams. Tu sta v krsto natočila bencin in vanjo vrgla prižgano vžigalico… In potem vse tiho je bilo? Narobe! V tem ognju se je prebudila nesmrtna legenda o Gramu Parsonsu, ki jo je puščavski veter raznesel naokoli in ki je natanko trideset let kasneje dobila tudi svojo igrano filmsko različico v obliki črne komedije: Grand Theft Parsons.
Molitev za Parsonsa
Joshua Tree je bilo dolgo časa spokojno mestece na robu puščave. V njem so se ustavili le tisti, ki so zavili vstran od glavne prometne žile, da bi lahko ceneje prenočili. Ali turisti, ki so se vračali prek severnega dostopa/izstopa istoimenskega nacionalnega parka. Tudi vase zaprt Gram Parsons v tistem času ni vzbudil prevelikega zanimanja domačinov. Lahko si samo predstavljamo, kako je odmaknjena, maloštevilna lokalna skupnost začela začudeno opazovati vedno večje število romarjev, ki so se začeli stekati v mestece in povpraševati po poteh, kjer je hodil Gram Parsons. Motela v obliki haciende ob cesti ni mogoče zgrešiti. Pred njim stoji silhueta kitare. Včasih na analogni displej pod tablo z napisom motela s fizičnimi črkami sestavijo kaj v zvezi s padlim angelom. Ob mojem obisku je tam pisalo: »Gram Parsons wrote his best here«, kasneje »American Cosmic Motel«, še kasneje »The home of Gram Parsons spirit«. V njem si pogosto svoj mir še danes poišče trubadur Donovan, le z vnaprejšnjo rezervacijo pa lahko – za ne ravno skromno plačilo – prenočite tudi v sobi številka 8 ali sobi Grama Parsonsa, ki ji sledi soba njegove umetniške muze Emmylou Harris. Na zidu vas bosta pričakala taisto ogledalo in slika, ki sta tam visela v času njegove smrti. Tod so se v fazi priprave albuma – o naslovu katerega verjetno ni treba izgubljati besed – potikali in slikarili tudi člani skupine U2. Vendar še bolj kot sam motel romarje privlači točka, med njimi poimenovana »incredible boulder« ali veličastni balvan, kjer je bilo kremirano Gramovo truplo. Tam je sprva na tleh »zrasla« betonska plošča, a so jo oskrbniki parka premaknili bolj v notranjost, da bi balvan zavarovali pred narisanimi in vklesanimi čustvenimi izpadi. Točka je namreč postala množično svetišče in raj za najrazličnejše fanovske »vandalizme«. Na nobenem zemljevidu je ne boste našli, a vam jo bo vsak z veseljem pokazal, če boste želeli, pa vam bo zgodbo o usodi padlega angela razložil tudi tamkajšnji vodnik. Ni slabo za nesrečnika, ki je v življenju izdal samo dva samostojna albuma, in še od teh dveh je eden izšel po njegovi smrti.
