Tokratni dirigent v modrem abonmaju, Rus Dmitrij Liss, je presenečenje. Ne ponaša se z bleščečo kariero, a je poglobljen poznavalec repertoarnega izročila domovine. Vsebinske poudarke skladb zna prenesti na ansambel in ustvariti iz detajlov glasbeni dogodek. V njegovem pristopu ni bilo ničesar prenapetega, bliže je bil starim ruskim dirigentom in njihovemu treznemu obvladovanju snovi. Že Prokofjev je bil postavljen v preudaren, nehlasten okvir, iz katerega pa so vznikali pomenljivi pevski okruški, marionetno nošene fraze in motorične iskre, četudi brez nevarne pospešenosti v finalu. V Klasični simfoniji je tokrat izstopil stik med distanco »ponarejenega« in delčki nostalgične miline.
Kritično-aforistični prelom neobremenjenega neoklasicizma je prinesla Šostakovičeva Deveta – spored bi torej lahko pohvalili, če v sredici ne bi bil presekan z nepomembnostjo (Lazarjevim Koncertom za kvartet saksofonov in orkester št. 2). Lissov Šostakovič je pokazal, da je SF zmožna resnega angažmaja, a ga obenem ni zares vajena: še na petkovem koncertu smo bili deležni bolj idejne mreže z drobnimi realizatorskimi (na primer ritmičnimi) odstopanji, ne pa umetniško povsem izenačene celote. Po drugi strani iz našega orkestra že zelo dolgo ni nihče izvabil tako napetega piana, predvsem pa je malokdo pred Lissom ponudil vztrajno pot tonskega sporočanja, z izrazno določnostjo vsakega stavka v ciklu in z energijsko zalogo finalnega bria.
Dresden, saška prestolnica, je kraj zvočnih krasot. Kakor drži, da sodi tamkajšnja Državna kapela (ki je že igrala v zlatem abonmaju) med najbolj občudovane orkestre, je prav tako res, da ji je »šele drugi« orkester v mestu, Dresdenska filharmonija, skoraj enakovreden po lepoti in transparentnosti, poleg tega pa zaznamovan tudi z dirigentskimi veličinami. No, Michael Sanderling je morda predvsem še eden v nizu prav izbranih vodij.
Glasbe ne predaja iz kipečega subjektivizma (ega). Po prvem stavku Šostakovičeve Pete sem se nekoliko bal, da bo skladba, ki smo jo slišali pri nas v nekaj izjemnih izvedbah (med drugim s samim Masurjem), tokrat ostala zgolj sijajno akademska. A v scherzu se je začelo zares, popolnost gostujočega korpusa se je naostrila v sarkazem in bič (manj določna je ostala ob sklepnem pompu), vmes pa zapela v najvišji tihi zbranosti žalobnega prostranstva – ob njem je zbranost žal popuščala občinstvu. V ozadju takšne preproste izvajalske pokončnosti so vezi Sanderlingove dirigentske rodbine (zlasti »patriarha« Kurta) s Šostakovičem. Sanderlingovi so med drugim povezani z zgodovino Slovenske filharmonije. Takšna dejstva sodijo v koncertne liste zlatega abonmaja oziroma osrednjega hrama, ne pa internetna kopica golih podatkov o nastopajočih, predstavljena v malo boljšem google translatu.
Tudi Julia Fischer je kajpak poskrbela za praznik. Violinistka se zaveda svojega briljantnega čara; in njej res ni mogoče očitati, da rada igra Hačaturjanov koncert, saj ga spreminja iz socrealističnega, z lažno folkloro potiskanega traku v nezadržni ris popolno artikulirane radoživosti in jasnine. Glasba se zanjo nikdar ne konča. Po ekspresivno virtuoznem crescendu dodanega Hindemitha sede zvezdnica – to je svetovni unikum – med zadnje orkestrske pulte in sodeluje v kolektivnem doživetju Šostakovičeve simfonije.
