Znanstveno spoznanje nemških raziskovalcev, ki so izvornost mednarodnih sort vinske trte modra frankinja in portugalka pripisali Sloveniji, je seveda najbolj navdušilo slovenske vinarje in zastopnike interesnih združenj, ki si od te novice obetajo nov promocijski zagon.
Kako pa domača znanstvena stroka komentira novico o avtohtonosti dveh priznanih rdečin? Svoje poglede na odkritje Nemcev, da sta se modra frankinja in portugalka pred več sto leti s spontanim križanjem rodili v vinogradih na območju slovenske Štajerske, je spletnemu portalu O vinu razkril Denis Rusjan, izredni profesor na biotehniški fakulteti.
Vodja raziskovalne skupine za vinogradništvo pri ljubljanski fakulteti je »zmerno skeptičen«. Rusjana čudijo predvsem natančni rezultati Nemcev. »Poskušam tudi razumeti, kaj bi lahko bil motiv oziroma razlog, da so takšne ugotovitve posredovali javnosti – razen dejstva, da je danes zelo moderno objavljanje tovrstnih prispevkov,« pravi profesor. »V zvezi z ugotovitvami nemških kolegov sem skeptičen predvsem zato, ker tudi sami avtorji v znanstvenem članku samo domnevajo o starševstvu sort, ki sloni na genskih analizah ter zgodovinskih zapisih o sortah in vinu na območju Avstrije, Slovenije, Štajerske.«
Dejstvo ali zgolj domneva?
Kot smo poročali, so raziskovalci uglednega nemškega trsničarskega inštituta Juliusa Kühna v Geilweilerhofu opravili genske analize, s pomočjo katerih so določili rodovnik obeh sort. To novico so letos premierno objavili v »hišni« strokovni reviji Vitis. Rdeči starš je po njihovem prepričanju skoraj že povsem izumrla sorta mala modrina (tičenska črnina), ki je nekoč uspevala izključno na območju Podravja.
V študiji so za analizo na molekularni ravni uporabili molekularne označevalce, tako imenovane mikrosatelite. Rusjan poudarja, da je takšna genetska analiza dovolj kvečjemu za ločevanje med sortami oziroma za dokazovanje njihovih podobnosti, morda daljne sorodnosti.
»Čim bolj povečuješ število mikrosatelitov, tem natančnejša je analiza. Ali so s 40 mikrosatelitskimi označevalci, ki so jih uporabili pri raziskavi, dejansko dokazali rodovnik modre frankinje, ne vem. Vem pa, da v Italiji, ko delajo podobne raziskave, preučijo ves genom in tudi sami le stežka podajo tovrstne ugotovitve, čeprav imajo pogosto natančnejše analize. Analiza celotnega genoma je bolj zapleten in dražji postopek. A le tako se lahko natančno dokaže, ali je bilo prej jajce ali kura.«
Tudi slovenski genetiki delajo enako
V kontekstu Rusjanovih dvomov velja omeniti, da tudi raziskovalci biotehniške fakultete določajo izvor trt s pomočjo mikrosatelitov. Med drugim so sodelovali v mednarodni študiji, v kateri so opravili genotipizacijo in raziskavo izvora vinskih in namiznih sort vse balkanske regije. Strokovni članek je bil prav tako objavljen v reviji Vitis, ki ga izdaja nemški inštitut iz Geilweilerhofa. Prvopodpisana avtorica je Nataša Štajner z biotehniške fakultete.
Z Rusjanovimi dvomi smo soočili prvo avtorico članka o izvoru modre frankinje in portugalke. Erika Maul zavrača trditev slovenskega kolega, da so v študiji zmogli izraziti zgolj domnevo.
»Če bi gospod Rusjan pravilno bral naš članek v reviji Vitis, bi spoznal, da štirje (pri portugalki) in trije (pri frankinji) od 40 preiskanih mikrosatelitskih označevalcev vsebujejo zelo redke alele, ki se dedujejo prek tičenske črnine,« pravi Maulova. Alel je oblika zapisa dednega materiala na določenem mestu na kromosomu. »Poleg tega je tičenska črnina na svoji potomki dedovala zelo redek ženski divji alel, ki je pri tej rastlinski kulturi zastopan samo v približno štirih odstotkih.«
Poudarja še, da so analize mikrosatelitskih označevalcev vinskih trt splošna praksa pri določanju njihovega starševstva, kar dokazuje več kot 50 objavljenih strokovnih člankov. Njenih navedb Rusjan ni želel komentirati. »Zagotovo bom imel z njo ob priložnosti pogovor,« je sporočil Dnevniku.