Prva taka je nedvomno Druga koža – sinkopiraj ritem avstrijskega plesalca in koreografa s cerebralno paralizo Michaela Turinskyja. Kljub njegovi očitni gibalni oviranosti to ni predstava, ki bi kot temo eksplicitno naslavljala invalidnost. Hkrati pa je v nobenem smislu ne zakriva, ampak dejstvo partikularnega telesa z vsemi njegovimi lastnostmi – tresavico, težavami z govorom, oteženo kontrolo dlani in stopal – uporabi za ustvarjanje drugačnega ritma, kot ga narekuje globalni trg.
Ta napetost je v predstavi zgrajena na podobju industrije glasbenih (hiphop ali trap) videospotov, ki s pospeševanjem afektivnih učinkov ne prikrivajo več, za kaj tej industriji pravzaprav gre (namreč za denar in slavo), in so v tem smislu čudno pristni. Ko Turinsky na to matrico pospeševanja nanese svoje telo, kakršno pač je, ne uprizarja počasnosti, spotikov in plazenj, kot je to zagovarjal plesni teoretik André Lepecki v svoji apologiji izčrpanosti plesa, ustavitvi virtuoznosti kot uporu proti diktatu hitrosti kapitalistične produkcije. Njegovo telo opravi s tovrstnim uprizarjanjem ustavitve, saj sta njegova tresavica in počasnost avtentični. Hkrati pa to iztirjanje sistema terja od tega telesa ogromno napora in v tem je njegovo sporočilo zares močno: ni dovolj zgolj ustaviti se, ampak kljub bornim rezultatom brcati v nasprotno smer.
Fraktalno kolektivno telo
Cofestivalu je uspelo pripeljati tudi večjo produkcijo, delo nemške koreografinje Isabelle Schad Kolektivni poskoki, ki upravlja celo množico teles in je zato fenomen, ki ga v slovenskem prostoru zaradi danih pogojev praktično ne vidimo. Osemnajst teles na repetitivno pritajeno zvočno šumenje v nenehnem gibanju, a nikoli do pičice sinhronizirano, opravlja ne preveč kompleksne gibe, ki se organsko prelijejo v naslednje in spet naslednje in tako naprej. Telesa se na ta način spajajo in stapljajo v eno samo kolektivno telo na način fraktala, ne da bi bila njihova minimalna individualna razlika povožena in raztopljena v fašistično formulo »poslušnost in pridne noge«.
Resda je delo lahko problematično, če ga gledamo z vidika rasne uniformnosti gmote belih teles, a v smislu razmisleka o podobi družbene mobilizacije v času postfordističnega individualizma, ko se to zdi domala nemogoče, gre za nadvse pomembno vajo. Ne gre namreč za vračanje k absolutnemu podrejanju skupnemu socialističnemu cilju, ampak za priklapljanje želelnih strojev posamičnih teles na kolektivno telo.
Zdaj te bom udarila, si pripravljen?
Nasilni dogodek Verene Billinger in Sebastiana Schultza pa v skupini petih performerjev raziskuje fascinacijo nad nasiljem in njegovo senzacionalistično izrabo v medijski krajini. To stori tako, da popolnoma odpravi iluzijo, da gre za kakršen koli poseg na telesu drugega brez njegovega konsenza. Pa vendar se nasilje v resnici dogodi in to na trenutke kljub vsem pravilom igre pušča kepo v grlu gledalca. Celo sama podoba nasilja na nas še vedno učinkuje, in to celo takrat, ko je očitna in nadvse transparentna konstrukcija, denimo ko gledamo »goreče« telo, ki pa je samo z metalizirano folijo iz kompleta za prvo pomoč ovit poskakujoči performer za zastorom. Predstava pomembno razpre mehanizem učinkovanja nasilja na opazovalca, ki je močan afekt nekje na meji med fascinacijo zaradi kršenja tabuja in zbujanjem gnusa. Predstava mestoma učinkovito, spet na drugih mestih nekoliko dolgovezno razišče, kako je kapital ugrabil ta afekt. Predstave ni lahko gledati, kot velja še za katero na festivalu, in niso vse dovršene do popolnosti. Ker odpirajo pomembna vprašanja, pa jih ne bomo kar tako pozabili.
