Skorajda ne mine četrtletje, da ne bi ministrstvo za kulturo in državljani, ki živijo od dela v umetnostno-kulturnem sektorju, stopili na odprto fronto zaradi kakšnega bizarnega ultimata »cesarja«. Skorajda ni ukrepa ali zakonske novele, ob kateri se ne bi vnel žolčen boj med vedno dobronamernimi uradniki in ogorčenimi kulturniki, ki vsakič znova objektivno utemeljijo, zakaj je to, kar ministrstvo ponuja kot »izboljšavo«, več kot očitno nazadovanje.
Domislice ministrov, ki bi zdravnike, šolnike, delavce v industriji in policiste nemudoma pognale na ceste, da bi zamrznili kompleten promet v širšem središču Ljubljane, naslovnice časopisov pa bi polnili še ves teden, kulturniki pri nas milo in potrpežljivo prenašajo. Nazadnje recimo predlagane spremembe uredbe o samozaposlenih, ki bo nekaj poklicev v kulturi kar izbrisala, radijskega in televizijskega napovedovalca denimo, pa interdisciplinarnega ustvarjalca sodobne umetnosti – kot ime pove, osrednji umetniški profil naše dobe. Po drugi strani bo uredba kriterije za pridobitev pravice do plačila prispevkov povišala tako, da jih ne bodo ujeli niti najbolj produktivni filmarji, pisatelji, kritiki, umetniki. Kar primerjalno ni popolnoma nič drugače od hipotetičnega predpisovanja več operacij kirurgu, kot jih sploh dopušča delavnik z nadurami vred.
Primarna skrb ministrstva za zdravje seveda ne morejo biti zdravniki, pač pa pacienti. Prav tako ministrstvo za kulturo tu ne more biti le zaradi kulturnikov, pač pa mora misliti na dobrobit kulturnih porabnikov. In v tem naravnost blesti – svoje sadomazohistične poskuse na kulturnikih utemeljuje s skrbjo za boljši dostop (cenejši, geografsko optimalen) državljanov do kulturnih dobrin. Kot da bi bile subvencije nekakšen izum ministrstva za kulturo, ne pa dolžnost države, po tem ko se je zavestno odločila, da bo gojila lastno kulturo, in kot da ne bi prav pri podeljevanju dotacij ministrstvo izvajalo vsako leto več socialnih in psiholoških eksperimentov, ki mejijo na izživljanje otroka nad nemočno živaljo.
Neugodna okoliščina za ministrstvo je, da ukrepi, s katerimi otežuje življenje kulturnikom, otežujejo tudi dostop porabnikov do njihovih storitev. Vsako krčenje sredstev, rebalans proračuna, pobedačenje razpisnih kriterijev, birokratizacija postopkov financiranja in komercializacija želenih učinkov, ki jih ministrstvo veže na dodelitev subvencije, napravi kulturno dobrino le še nekoliko bolj oddaljeno od njegovega morebitnega porabnika. Kadar ministrstvo za zdravje sprejema ukrep, ki bo po žepu in živcih udaril zdravnike, skoraj vedno to na drugi strani pomeni, da bo izboljšal kakovost ali ceno zdravstvene storitve za paciente.
In bolj ko vsakokratni minister niža standarde in kvaliteto kulturne produkcije, bolj premleva velike ideje in sladostrastno obljublja kulturnopolitične optimizacije, modernizacije, racionalizacije. Državni paternalizem je vgrajen v samo bistvo vsakega proaktivnega ministrstva, ki popravlja zakone in snuje strategije, a paternalizem ministrstva za kulturo je kot solza čist primer »bulšita«, kakor ga razlaga Harry G. Frankfurt. Več je v mandatu velikih obljub, bolj gotovo se obeta le počasno drobencljanje na slabše.
Kultura je verjetno edini resor, ki se kaže in tudi dejansko je jetnik resorne vladne politike. Na nobenem drugem področju ne trepetajo nenehno, česa se bo resorno ministrstvo prihodnjič spomnilo v svoji perverzni skrbi. Ne predstavljam si, kakšna bi bila kakovost zdravstvenih storitev šele, če bi zdravniki neprestano trepetali pred državo.
Nikjer drugje ni stanje tako brezupno kot v kulturi, ker tamkajšnje uradništvo in politične delegacije, ki se menjujejo, ne da bi se kar koli spremenilo, vedo, da lahko vedno računajo s pomanjkanjem interesa širše javnosti za zadeve kulture. Ko se spuntajo policisti, to vidimo. Ko se razkurijo šolniki, so počitnice. Ko prekipi zdravnikom, to vsi čutimo. Ko prekipi kulturnikom… Organizirajo tiskovno konferenco in naslednji dan v novico zavijemo črepinje. V najslabšem primeru odpade predstava ali razstava, ki je tako in tako ne bi videlo več kot nekaj deset ljudi. In ministrstvo to ve. Da se zdi povprečnemu Slovencu umetnik snob in noblesa, ki živi na njegov račun, hkrati pa se neprestano pritožuje.
Ker smo ravnokar praznovali Prešernov rojstni dan in ker bomo kmalu še bolj prešerno praznovali njegovo smrt, je čas za slavnostne prognoze. Kot je neka politika preteklosti iz drugačnih razlogov že ugotovila: ministrstva za kulturo v taki obliki ne potrebujemo. Ni treba, da ga pripojijo šolskemu resorju in potem spet osamosvojijo, potrebujemo nekoga, ki ga bo ukinil, izbrisal iz razvida ministrstev. Potem ga lahko zgradimo na novo.
