Razstavo Arhivi – zakladnice spomina je pripravilo deset slovenskih javnih arhivov. Trenutno pod okriljem najmlajšega gostuje na Goriškem. V Pokrajinskem arhivu Nova Gorica so zelo ponosni na zvežčič z zemljiškega posestva v Goriških brdih iz leta 1501. Vanj je gospodar družine Colloredo z drobceno pisavo zapisoval izdatke, prejemke, sklenjene posle…, kar tako, brez kakšnega posebnega reda. Nekaj v italijanščini, nekaj v latinščini. »Zvežčič na videz ni nič posebnega, a njegov lastnik ga je zavil v še starejši papir – v pergament in nanj narisal družinski grb. Nekateri arhivi imajo ogromno pergamentnih listin, mi pa ne, ker smo najmlajši, naše gradivo je ostalo po drugih arhivih,« pomen najstarejše listine v arhivu razloži arhivska svetovalka Aleksandra Pavšič Milost.
Vsebina, ki pretrese
Shranjeni dokumenti pričajo o marsičem, nekateri so lepi navzven, drugi so pomembni zaradi vsebine. Pretresljiv je dokument iz leta 1917, ko so Avstrijci pregnali Italijane do reke Pijave. Upanje, da bo vojne konec, je bilo med ljudmi in pri oblasti veliko. Deželni odbor na Dunaju je zato naročil kanalskemu županu, naj gre na teren in pregleda, kakšno je stanje, ter oceni, ali je možno, da bi se begunci vrnili. Sporočilo je pretresljivo. »Vse uničeno, porušene hiše. Mine, mrliči in mrtve živali ležijo po poljih. Uničeno je vse orodje, ljudem ne bi bilo mogoče dovažati živeža, saj je uničena železnica. Nemogoče bi bilo, da bi se ljudje vrnili,« bistvo povzame sogovornica.
Drug dokument iz leta 1918 je podpisal župan tedanje občine Kred pri Kobaridu. Očitno se je po dolini Soče šušljalo, da bo Avstrija razpadla, da bodo nastale nove države in da bo meja med SHS in Italijo tekla po dolini reke Soče. Župani krajev na njenem desnem bregu so množično pisali proteste, v katerih se »odločno in do skrajnosti« upirajo tej zamisli. Na koncu se je izkazalo, da je bila meja na Soči velika iluzija.
Izrinjanje slovenščine do pokopališča
»Poitalijančevanje je šlo do pokopališč,« razloži sogovornica. Ko je leta 1932 vdova trgovca Riharda Loviščka iz Kanala želela možu postaviti nagrobni spomenik, se je zapletlo. Prošnji za postavitev je priložila skico nagrobnika, na kateri je bila zapisana slovenska oblika pokojnikovega imena. Občinski predstojnik je tedaj pod skico pripisal, da dovoljuje postavitev spomenika, a le, če ime Rihard na nagrobniku in drugih dokumentih v tej zadevi spremeni v ime Riccardo. V pravilniku občinske mrliške službe je bilo namreč zapisano, da na nagrobnikih ne sme biti napisov, ki bi žalili državo, vero ali druge osebe. Zanimivo pa je, da se občinski uradnik ni obregnil ob pokojnikov priimek. V arhivu lahko le ugibajo, zakaj. Mogoče je bil občinar do Slovencev strpnejši, kot je zahtevala italijanska oblast. Mogoče je zgolj spregledal strešice na črkah.
Ni aletrike, so pa ljudje slabe volje
Leta 1944 so bili ustanovljeni narodnoosvobodilni odbori, predstavnik na Vipavskem je na list papirja z vzorcem nizki karo zapisal: »Odgovor, tukaj v naši Vasi nimamo nobenih Radijo aparatov, in tudi aletrike nimamo, in ne karbita? imamo samo noč, in ljudi slabe volje.« »To je bila generacija, ki v šolah ni imela pouka maternega jezika. Dokument tudi kaže, kakšne neumne statistike so oblasti zahtevale in kako žalostno je bilo stanje. Navsezadnje nam veliko pove o piscu. Bil je drzen, besen in je zelo zafrkljivo odgovoril. Po vojni bi lahko zato tudi sedel,« razloži arhivistka.
V arhivih so tudi lasje nekdanjega avstrijskega cesarja Ferdinanda I. Našli so jih v zapuščini njegovega vzgojitelja iz mladih let Jožefa Kalasanca Erberga. Zakaj je v arhivu, ki načeloma hrani le listinske dokaze, morilski nož? Spravljen je v sodnem spisu tedaj 14-letnega Blaža Sorčana. Z njim je leta 1834 v Savinjski dolini umoril svojega sovrstnika Boštjana Svetka. Obsojen je bil na 15 let težke ječe.
Sočnost se izgublja
Danes po zakonu v javne arhive prihaja več kot 30 let staro gradivo iz javnih zavodov – šol, sodišč, bolnišnic, javnih podjetij. »V arhiv pridejo dokumenti, ki na najmanj straneh prinesejo največ podatkov. Vedno so to letni načrti in poročila, zapisniki organov odločanja in splošni akti, kot so statuti, pravilniki. Potem so tukaj še specifike posameznih zavodov. Iz šol denimo dobimo nekatere redovalnice, zlate knjige,« pojasni arhivistka. Ali to pomeni, da je osebnih in zanimivih zgodb v arhivih vse manj? »Sočnost se s tem izgublja, zagotovo. Zato tudi zavode prosimo, naj določene stvari arhivu oddajo po izboru. Tu pa je potem veliko odvisno od tajnice, ali in kaj bo prepoznala kot dodano vrednost,« se strinja sogovornica. In dodaja, da je v dobi informatizacije in elektronskih dokumentov arhivistika na veliki prelomnici. Če so se nekoč lahko šalili, da sto let več ali manj ne pomeni bistvene razlike za arhiv, danes to ne velja več.