Ministrstvo za kulturo pripravlja spremembe uredbe o samozaposlenih v kulturi, a predlagane spremembe kulturno javnost močno vznemirjajo, saj novi ZUJIK (za zdaj sicer le na papirju) izboljšuje pogoje dela za samozaposlene, uredba pa počne prav nasprotno, menijo v Asociaciji, osrednji organizaciji, ki zastopa nevladne organizacije in samozaposlene pri nas.
Predlagane spremembe niso nastale v dialogu s stroko in dialoško skupino, ki je prav za take namene ustanovljena pri ministrstvu. Poleg tega je ministrstvo javni razpravi, ki se je končala ta teden, odmerilo le dva tedna, kar ni v skladu z normativi. Na ministrstvu medtem odgovorov na novinarska vprašanja ne dajejo, pravijo le, da bodo preučili odzive in z upoštevanjem utemeljenih pripomb v kar najkrajšem času oblikovali dokončni predlog uredbe. »Do takrat predlaganih sprememb ne moremo komentirati.«
Merila previsoka celo za najboljše
Predlagani kriteriji in pogoji za pridobitev pravice do plačila prispevkov iz državnega proračuna so močno zaostreni. Prej jo je samozaposleni pridobil za tri leta, po novem jo bo za pet let, a za to bo moral predložiti opus oziroma obseg dela, ki bo bistveno večji od prejšnjega. »Teh pogojev ne bodo mogli doseči niti najbolj produktivni avtorji,« pravi predsednica Asociacije Jadranka Plut. Opozarja tudi, da ministrstvo ne zagotavlja stabilnih materialnih pogojev za zagotavljanje vrhunske umetnosti: »Na zadnjem projektnem razpisu je sredstva zmanjšalo za 50.000 evrov.« Hkrati ministrstvo denimo od samozaposlenega zahteva tudi vse več medijskih objav, hkrati pa zanemarja dejstvo, da se medijski prostor za kulturo krči oziroma v zvezi s tem ne ukrepa v okviru svojih možnosti.
Še bolj nazorna je režiserka in scenaristka Urša Menart: »Od režiserja avdiovizualnih del v petih letih zahtevajo dva celovečerna filma oziroma dva vrhunska dosežka z nagradami, kritikami in festivali ali pa štiri vrhunske kratke filme. Povprečni razmik med dvema filmoma uspešnega režiserja pri nas je sedem let, uredba pa zahteva dva celovečerca v petih letih. V zgodovini slovenskega filma ni režiserja, ki bi na dve leti in pol ustvaril celovečerni film, niti Klopčič, Štiglic in Hladnik, ki so imeli največje opuse in ki so ustvarjali v za film veliko ugodnejših časih, teh pogojev ne bi izpolnili.«
V Društvu slovenskih režiserjev po besedah Menartove menijo, da gre lahko le za eno od dveh stvari: bodisi načrtno zdesetkanje števila samozaposlenih bodisi za popolno nepoznavanje produkcijskega polja in ustvarjalnega procesa.
Usoda radijskih in televizijskih napovedovalcev
Drugi sklop težav nekaterim samozaposlenim prinaša ukinjanje posameznih poklicev ter hkratno neupoštevanje pozivov s terena, da ministrstvo v uredbo umesti poklice, ki so vzniknili na novo. »Predlagana uredba ne upošteva novih poklicev, ki so nastali s spremembami tehnologije, ki so sploh v filmu izjemno hitre, za nastanek filma pa so nepogrešljivi, na kar ministrstvo opozarjamo že nekaj časa,« pravi Urša Menart.
Kritik in recenzent Tadej Meserko pravi, da uredba ukinja poklic radijskega in televizijskega napovedovalca. Oba sta izjemno pomembna za pravilno rabo slovenskega jezika v javnem prostoru, za kar naj bi si ne nazadnje prizadevalo prav ministrstvo za kulturo.
Direktor Kina Šiška Simon Kardum verjame, da je mogoče probleme samozaposlenih reševati le skozi sistemski pristop: »Dokler se ne omehča tudi javni sektor, je nemogoče reševati probleme trga dela in socialnega položaja samozaposlenih.«
Če ključne pripombe na uredbo ne bodo upoštevane, Asociacija napoveduje neposreden konflikt z ministrstvom oziroma politiko, pravi Jadranka Plut.