Pokazali so, da je domača alternativna scena razvita, četudi je pregovorno deležna nekaterih ovir. Povabil jih je Radio Študent, ki je tako zagnal trajno donatorsko kampanjo ŠiriRŠ, s katero vzpostavlja vir lastnega financiranja, ki računa na neposredno podporo poslušalcev. Ciljno publiko si radio namreč deli s sodelujočimi prizorišči: poudarek večera je bil na trdem rocku in drugih mejnih glasbenih žanrih, ki ne sodijo v množično kulturo. Radio Študent je z dogodkom sprožil tudi mreženje med prizorišči, s čimer je podčrtal svoj status kot pomembnejši nosilni hrbet domače alternativne produkcije.
Čeprav je vstopna točka na alternativno sceno po navadi glasba, pojem alternative sega globlje od žanrskih preferenc. Njeno bistvo tvorijo alternativni produkcijski načini. Že Radio Študent izstopa iz kalupov, ki veljajo za državno ali zasebno sfero. Ima status medija posebnega pomena, ki pokriva deficitarne vsebine in sodi v tako imenovani tretji medijski sektor. Gotovo pa so alternativni načini dela srž samoniklih prizorišč, ki po navadi naletijo na težave tam, kjer veljajo stroga birokratska ali tržna merila. Pretirani birokratski zahtevki (in inšpekcijski nadzori) jih izčrpavajo, ker ovirajo specifične načine delovanja, ki temeljijo na prostovoljstvu in improvizaciji. Nujni pogoj dela tovrstnih prostorov je zdrava mera ustvarjalnega kaosa – in manj police urejenih fasciklov. Samoniklost predstavlja platformo, kjer lahko ustvarjalci postavljajo pravila sami sebi, s čimer se avtentično učijo o lastnih sposobnostih, kar osvobaja kreativne moči.
Mikroekonomije
Alternativnih iniciativ tudi ni mogoče prepustiti trgu. Ustvarjalci, ki študirajo ali prejemajo nizke dohodke, niso finančno sposobni plačevati najemnine prostorov ali zaposliti tehničnega kadra. Tega jim prav tako ne omogoča njihova dejavnost, ki je netržno naravnana. Vzpostavi se mikroekonomija, ki krije (ali pa tudi ne) zgolj najosnovnejše stroške. Vendar nekomercialna drža ne pomeni, da alternativna produkcija ne proizvaja dodane vrednosti za vse. Prizorišča delujejo v javnem interesu. Odprta so tudi za marginalizirane skupine, ki so ekonomsko ali socialno izključene iz klasičnih dvoran. Artikulirajo legitimne potrebe, ki se v običajnih družbenih strukturah ne morejo izraziti. Sočasno razvijajo javne prostore, s čimer prispevajo k pestrosti in vitalnosti družbene krajine.
Samoniklost kot anomalija
Samonikla prizorišča so anomalija, nekakšno drugo normiranih kulturnih praks. Prav kot takšna so sestavni del kulturne infrastrukture, ki je enako pomemben za razvoj kot klasične institucije – kar bi morala prepoznati tudi sleherna suverena (in omikana) kulturna politika. Ponekod so alternativni kulturniki dobro sprejeti, večinsko je njihovo delovanje zgolj tolerirano, mestoma pa se soočajo tudi z resnejšimi ovirami. Letos je naraslo število napadov na samonikle prostore. AKC Sokolc v Novem mestu je redna tarča vandalov, ki so zidove tega najstarejšega narodnega doma že večkrat počečkali z nacističnimi in fašističnimi simboli. V Tovarni Rog, ki so jo spomladi branile ekipe samoniklih prizorišč iz vse domovine, je prišlo do konflikta z varnostno službo, kasneje pa do napada organizirane tolpe. Iz izolskega skvota A. C. Argo poročajo o nedavnem policijskem nasilju nad uporabniki. Silnice, ki stojijo za tovrstnim incidenti, so kontrapunkt emancipacijskim principom, ki jih zastopa samonikla in alternativna kultura, zato jih ne bi smeli spregledati.
