»Zgodnje poroke niso del romske kulture,« so se strinjali udeleženci nedavnega posveta o prezgodnjih in prisilnih porokah med Romi. »So rezultat neuspešnih prizadevanj državnih in družbenih ustanov za vključevanje Romov v normalno življenje. So rezultat začaranega kroga apatičnosti, nemoči in neperspektivnosti, v katerega so ujeti Romi v današnjem času,« je prepričan Bogdan Miklič, predsednik Zveze Romov za Dolenjsko.
Spoznajo se prek facebooka
Resnična zgodba štirinajstletne Rominje Tine, ki jo je zapisal romski mediator, gre takole. Dekle je prek facebooka spoznalo najstnika iz drugega kraja. Več kot mesec dni sta si redno dopisovala, si izmenjevala fotografije. A nikoli se nista srečala. Kljub temu se je med njima rodila najstniška zaljubljenost in odločila sta se, da se Tina preseli k njemu. Njeni starši so vedeli za dopisovanje, niso pa vedeli za njen namen. Ko sta se s fantom dobila na dogovorjenem kraju, so bili z njim njegovi starši. To je bilo njuno prvo srečanje. Tina se je odpeljala z novo družino.
Prezgodnje poroke običajno povezane z nasiljem
Po besedah Dubravke Hrovatič iz novomeškega Centra za socialno delo (CSD) gre za zelo sporno prakso, predvsem zato, ker pri odločitvi mladoletnikov običajno sodelujejo fantovi starši. Starost deklet, ki se odločijo za takšen korak, pa se iz leta v leto znižuje. Običajno poroki kmalu sledi prva nosečnost, seveda mlade Rominje prekinejo tudi šolanje.
Kot dodaja Polonca Kovač iz društva Ključ, centra za preprečevanje trgovine z ljudmi, so tako kot prisilne poroke (ki jih v jugovzhodni Sloveniji k sreči ne zaznavajo) tudi prezgodnje poroke običajno povezane z nasiljem v družini. »Glavna naloga mladega dekleta, ki pride v fantovo družino, je, da jim služi in rojeva otroke. Poleg ozaveščanja mladih je treba nagovarjati predvsem starše, da svojim otrokom dopustijo več druženja, mladi bi se bolje spoznali in tako bi preprečili marsikatero zgodnjo poroko.«
Takoj ko starši dekleta obvestijo center za socialno delo, da je hči odšla, strokovni delavci obiščejo deklico pri njeni novi družini, se z njo temeljito pogovorijo na samem, običajno tudi večkrat, skušajo jo motivirati, prepričati, da ni prav, kar je storila, in da naj se vrne domov. »A pogosto imamo velike težave. Od fantovih staršev pogosto slišimo, češ, mi je ne moremo nagnati, saj ona hoče biti tukaj. In prav pri tem potrebujemo zlasti pomoč ozaveščenih Romov, da prepričajo romske družine, naj tega ne počnejo. Aktivnosti pa ne smejo biti usmerjene v kaznovanje dekleta, ki je dejansko žrtev spleta okoliščin.« Letos so imeli na območju novomeškega centra za socialno delo pet primerov vrnitve deklet v njihovo matično družino, v enem primeru pa se je dekle ponovno vrnilo v fantovo družino.
Ko ima otrok otroka
Po besedah Nataše Žagar iz urada za narodnosti, ki je tudi sama Rominja, je najboljša rešitev čim pogostejše obiskovanje romskih naselij in ozaveščanje tako otrok kot staršev. »Mlade Rominje postanejo mamice pri dvanajstih, trinajstih letih, imeli smo celo primer, ko je deklica postala mati pri devetih letih. Toda največji problem pri Romih je nasilje. Ti otroci pogosto odraščajo z nasiljem in ko se jim tudi v novi družini dogaja enako, se jim to zdi normalno,« pravi Žagarjeva. »Seveda lahko za preprečevanje tovrstnih porok največ naredijo sami Romi, toda če se s problemom ne bomo začeli resno ukvarjati, bomo imeli še velike težave. Predvsem se moramo postaviti na stran mladih mamic.«
Tudi policija je po besedah inšpektorja s policijske uprave Novo mesto Sebastjana Viranta pogosto neučinkovita, saj se deklice potem, ko jih policija pripelje nazaj domov, kmalu spet vrnejo k fantovi družini. »Zbiramo predvsem obvestila o kaznivem dejanju napada na otroka, mlajšega od petnajst let. Kaznivo je tudi, če otroka zadržujejo, mu ne dovolijo, da bi odšel nazaj domov. Če elementov kaznivega dejanja ni dovolj, imamo v sodelovanju s sodiščem in centrom za socialno delo pravico ugotavljati, v kakšnih razmerah otrok živi. A najprej potrebujemo jasno in odločno prijavo.«
