V naslednjih šestih letih bomo predvsem končali manjkajoči avtocestni odsek Draženci–Gruškovje, uvedli elektronsko cestninjenje za tovorna vozila, na posameznih odsekih razširili ljubljanski obroč, začeli gradnjo druge cevi predora Karavanke in se domislili rešitve za prometno ureditev slovenske Istre. Vlaganja v železniško infrastrukturo bodo osredotočena na posodobitev prog Maribor–Šentilj, Zidani Most–Celje, vozlišče Pragersko ter na gorenjsko progo »in na morebitno sklenitev partnerstva glede gradnje drugega tira Divača–Koper«. Država bo le minimalno vlagala v letališča, nov potniški terminal na letališču Jožeta Pučnika pa je po prodaji v domeni novega lastnika. To so poglavitni poudarki iz sprejetega nacionalnega programa razvoja prometa v Sloveniji, ki so ga pripravili na infrastrukturnem ministrstvu.
Nacionalni program sicer le v grobem definira načrtovane projekte, nastajajoči operativni programi jih bodo natančneje umestili in tudi predvideli finančna sredstva zanje.
Nakopičeni stari grehi
»Analize kažejo, da je prometnoinfrastrukturni sistem v Sloveniji zelo solidno razvit, na ravni EU celo nadpovprečno, in razvejen,« ugotavljajo na ministrstvu. To še posebej velja za avtoceste. Toda: »Po drugi strani analize OECD kažejo, da primerljivo in bolj prometno razvite države od Slovenije bistveno več proračunskih sredstev namenjajo ohranjanju in vzdrževanju infrastrukture. Na tem področju izrazito zaostajamo.« V zadnjih dvajsetih letih smo recimo v železniško infrastrukturo vložili manj kot tretjino načrtovanih sredstev.
Med železniškimi projekti, ki smo jih načrtovali do preloma tisočletja, so poleg drugega tira med Divačo in Koprom še gradnja drugega tira Ljubljana–Jesenice, Maribor–Šentilj, gradnja telekomandne naprave na progi Sežana–Jesenice, elektrifikacija prog Sežana–Anhovo, Anhovo–Jesenice, zgraditev ljubljanskega železniškega vozlišča ter nove potniške postaje v Ljubljani, povezava Lendave z železniškim omrežjem. Ti projekti so tako večinoma vključeni v državne načrte za naslednje šestletno obdobje, pravijo na ministrstvu. Tudi zgraditev železniške povezave od letališča Jožeta Pučnika do Ljubljane je padla v vodo, trenutno pa preučujejo druge možnosti za železniško povezavo letališča z Ljubljano, in sicer prek Kamnika, so zapisali.
Veliko boljše je bilo v preteklosti pri vlaganjih v cestno infrastrukturo, a zdaj ceste vzdržujemo porazno; analize kažejo, da se stanje vozišč poslabšuje, kar polovica omrežja državnih cest je v zelo slabem stanju. V nasprotju z železnicami tako cest ne bomo več gradili, pač pa jih bomo poskušali predvsem redno vzdrževati.
Infrastrukturni cent še ni odpisan
Država načrtuje bistveno več vlaganj v ceste in železnice, kot jih je bila zmožna v preteklih letih; v naslednjih šestih letih naj bi v ceste vložili kar 3,8 milijarde evrov, v železnice pa 1,325 milijarde. Skupaj je za vsa področja predvideno sofinanciranje s sredstvi EU v višini 620 milijonov evrov na leto.
Za trajnostno mobilnost bo namenjenega daleč najmanj denarja; slaba milijarda evrov. »Treba je izdelati dokumentacijo, ki bo zagotovila večjo vlogo železnice v javnem potniškem prometu (predvsem na področju Ljubljane s preureditvijo postaje in Maribora z zaledjem), urediti varne dostope do postaj, sistem parkiraj in se odpelji (P+R), pločnike in kolesarsko infrastrukturo, izdelati strategije za spodbujanje hoje…« prioritete načrtujejo na ministrstvu.
Nacionalni program predvideva »ustrezne namenske vire, s katerimi bo mogoče zagotoviti investicijsko vzdrževanje infrastrukture«, iz česar bi lahko sklepali, da infrastrukturni cent še ni odpisan. Minister za infrastrukturo Peter Gašperšič ga podpira, saj pravi, da bi tako zagotovili namenski vir in preprečili, da bi se sredstva, načrtovana za infrastrukturo, med letom stekala v druge projekte.
