Ejlijen ekspres ni samo ime dotične predstave, ki sta jo plesalca v takšni ali drugačni fazi razvoja že kazala pred občinstvom, pod tem poimenovanjem vodita tudi plesne tečaje, tako da samo poimenovanje postaja znamka njunega skupnega delovanja. To sodelovanje pa se je v produkciji Flote strdilo v dramaturško nekoliko bolj dovršeno obliko, v gledališki izdelek, ki posega po vseh svojih orodjih iluzije – od uporabe luči, megle do dramatičnega vnosa predvsem klasične, celo sakralne, pa tudi bolj filmske in ritmične ulične glasbe (zvok je oblikoval Kristijan Krajnčan) in vsaj minimuma kostumografije. Inavguracija v skupno gibanje je namreč dolg črn plašč, ki ga Kunšek ponudi Krajnčanu, navržeta si ju čez svoja običajna oblačila, potem ko se Krajnčanovo vešče petje verza iz komada You are not alone Michaela Jacksona izpridi s plezanjem po tonski lestvici navzgor.
Njuna interakcija najprej poteka stisnjena ob zadnjo steno odra. Gre za nekakšno preigravanje »moči«, ki jo eden izmed njiju »poseduje« (v delu telesa, ki se med plesom seli), drugega pa bolj kot ne »obseda«; eden z njo manipulira, drugi pa jo zavojuje prek posnemanja prvega. Razmerja se obračajo, vanje je vpeljano tudi gledalstvo ali bolje – izbrani gledalec, ki ga plesalca pripravita do objema. To jima uspe s skoraj neverjetno prepričanostjo o lastnem početju, ki jima daje malodane moč nekakšnih (odrskih) magov. Tudi v formi gibanja postaneta prava Harryja Potterja z vsemi posebnimi efekti vred. Predstava se nato v vsebinskem smislu izteče v nekakšen še kako aktualen klic po razpustitvi jaza, ta razpustitev pa v kontaktni igri plesalcev dobi čisto fizično obliko.
Zdi pa se, da je njuna megalomanskost, ki je glede na vsega spoštovanja vreden plesni odnos v povezavi z inovativno veščino upravičena, tudi njuna črna luknja, saj se zdi, kot da bi rada govorila kar o vsem hkrati, nemara kar o »biti« sami. Njun »astralni vlak« se tako s prevelikim opiranjem na iracionalno dimenzijo pri gledalcu, ki za to nima potrebnih tirov, kaj lahko iztirja. A z nekoliko obdelave koreografskih problemov in dramaturškega dela pri trajanju prizorov imam občutek, da ju bomo še zelo radi in dolgo gledali, če nam seveda ne bosta, kot se z izjemnimi rado in pogosto dogaja, pobegnila v tujino.
